Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 133
TADEJ VIDMAR
Tudi pri slovenskih protestantih lahko ugotovimo, da sta večji
poudarek in pozornost namenjena sekundarnemu izobraževanju kot
elementarnemu in da je to predvsem zaradi zadovoljevanja kadrov-
skih potreb, za zagotavljanje primerno izobraženih cerkvenih in
posvetnih uradnikov. Elementarno šolanje, kolikor ga je pri nas bilo,
je ostajalo na ravni osnovnega opismenjevanja, ki naj bi posamezniku
omogočilo vzpostavitev individualnega stika z Bogom s pomočjo
Svetega pisma. Prav tako lahko ugotovimo, da slovenski protestanti
z izjemo Trubarja niso posvečali posebne pozornosti izobraževanju
po končanem formalnem izobraževanju, niti temu, da bi se morali
naučiti brati in pisati tudi odrasli, ki tega še ne znajo. To pravzaprav
niti ni nenavadno in čudno, saj se je v tem času pri nas komaj
vzpostavljala norma pisne besede in pisnega izražanja.
V tem pogledu je bil Primož Trubar izjema, saj lahko rečemo, da
sta ga skorajda enakovredno vodila želja po seznanjanju Slovencev s
»pravo staro vero«, kot tudi želja po izobraževanju svojih rojakov in
njihovemu dvigu iz slabega kulturnega položaja. Za eno in drugo pa
je osnova pismenost oziroma vsaj elementarna izobraženost. Pri
Trubarju lahko zasledimo nekaj komponent vseživljenjskega učenja
in tudi izobraževanja odraslih. Pripravil je katekizem in abecednik,
za katera pravi, da se ju z lahkoto naučita brati in uporabljati tako
mladenič kot tudi odrasli, omenja pa tudi dejstvo, da so se slovensko
(na)učile brati dame, ki so izvirale iz drugih, neslovanskih delov
cesarstva.
Eden izmed prvih, ki so opredelili proces permanentnega oziroma
vseživljenjskega učenja in izobraževanja z vsemi njegovimi zahtevami,
ki v določeni meri ustrezajo tudi kriterijem današnjega časa, je bil
Jan Amos Komenský, sam eden izmed voditeljev protestantske skup-
nosti na Češkem in Moravskem. V svojem konceptu učenja v teku
celega življenja je namreč zahteval, naj se ciklus izobraževanja ne
prekine po zaključku formalnega šolanja, ampak se mora proces
učenja nadaljevati tudi za tem, vse do smrti. Najpomembnejši cilj
učenja v teku življenja je zanj razvoj in oblikovanje človeka kot
človeka. Človekovo osebnost razvijamo zaradi nje same, da bo posa-
meznik bolj human in dober, ne pa za to, da bi bil »potujoča enci-
klopedija« ali da bi zgolj dovršeno obvladal določen poklic.
131
Tudi pri slovenskih protestantih lahko ugotovimo, da sta večji
poudarek in pozornost namenjena sekundarnemu izobraževanju kot
elementarnemu in da je to predvsem zaradi zadovoljevanja kadrov-
skih potreb, za zagotavljanje primerno izobraženih cerkvenih in
posvetnih uradnikov. Elementarno šolanje, kolikor ga je pri nas bilo,
je ostajalo na ravni osnovnega opismenjevanja, ki naj bi posamezniku
omogočilo vzpostavitev individualnega stika z Bogom s pomočjo
Svetega pisma. Prav tako lahko ugotovimo, da slovenski protestanti
z izjemo Trubarja niso posvečali posebne pozornosti izobraževanju
po končanem formalnem izobraževanju, niti temu, da bi se morali
naučiti brati in pisati tudi odrasli, ki tega še ne znajo. To pravzaprav
niti ni nenavadno in čudno, saj se je v tem času pri nas komaj
vzpostavljala norma pisne besede in pisnega izražanja.
V tem pogledu je bil Primož Trubar izjema, saj lahko rečemo, da
sta ga skorajda enakovredno vodila želja po seznanjanju Slovencev s
»pravo staro vero«, kot tudi želja po izobraževanju svojih rojakov in
njihovemu dvigu iz slabega kulturnega položaja. Za eno in drugo pa
je osnova pismenost oziroma vsaj elementarna izobraženost. Pri
Trubarju lahko zasledimo nekaj komponent vseživljenjskega učenja
in tudi izobraževanja odraslih. Pripravil je katekizem in abecednik,
za katera pravi, da se ju z lahkoto naučita brati in uporabljati tako
mladenič kot tudi odrasli, omenja pa tudi dejstvo, da so se slovensko
(na)učile brati dame, ki so izvirale iz drugih, neslovanskih delov
cesarstva.
Eden izmed prvih, ki so opredelili proces permanentnega oziroma
vseživljenjskega učenja in izobraževanja z vsemi njegovimi zahtevami,
ki v določeni meri ustrezajo tudi kriterijem današnjega časa, je bil
Jan Amos Komenský, sam eden izmed voditeljev protestantske skup-
nosti na Češkem in Moravskem. V svojem konceptu učenja v teku
celega življenja je namreč zahteval, naj se ciklus izobraževanja ne
prekine po zaključku formalnega šolanja, ampak se mora proces
učenja nadaljevati tudi za tem, vse do smrti. Najpomembnejši cilj
učenja v teku življenja je zanj razvoj in oblikovanje človeka kot
človeka. Človekovo osebnost razvijamo zaradi nje same, da bo posa-
meznik bolj human in dober, ne pa za to, da bi bil »potujoča enci-
klopedija« ali da bi zgolj dovršeno obvladal določen poklic.
131
