Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 131
TADEJ VIDMAR
posameznikove osebnosti pa se protestantske zahteve po branju
demokratizirajo in prenesejo iz ozke skupine posvečenih (duhov-
ščine) na vse ljudi, na vse sloje prebivalstva, literatura pa ni več zgolj v
latinščini, ampak v njihovi materinščini. To pomeni, da ima v prin-
cipu vsakdo, ne glede na stan, spol ali starost, po zaključku katere
koli vrste, stopnje ali oblike formalnega izobraževanja možnost
kontinuiranega oziroma permanentnega razvoja in učenja. Lahko bi
rekli, da se je v resnici z reformacijo in njeno načelno demokratizacijo
zahteve po izobraževanju začel proces, ki je kulminiral v 2. polovici
17. stoletja s Janom Amosom Komenskim, ki je lahko na teh podlagah
opredelil in zasnoval svoj koncept v marsičem še danes aktualnega
vseživljenjskega učenja.
Zahteve po razvoju posameznikove osebnosti, ki jih lahko v 16.
stoletju pogojno opredelimo kot komponente vseživljenjskega učenja,
najdemo tudi pri Trubarju. Kot tipičen primer bi lahko navedli
»Svetiga Pavla listuve«: »Želel bi, naj bi jih naši Kranjci in Slovenci
često prebirali, da bi postali, kakor stari pravijo, dobri biblici, v sv.
pismu domači, načitani in učeni, zato da bi našo pravo krščansko
vero in vse njene nauke izpričevali in potrjevali ne samo iz postil in
dolgih razlag, temveč tudi iz studenca: s čistim besedilom, z izreki sv.
pisma in s katekizmom, pa tudi da bi pri vseh napadih in disputacijah
mogli obstati, zmagati in tolažiti se.« (Rupel 1966, str. 194)
Še bolj pa si je Trubar kot idejni oče reformacije pri nas prizadeval
za to, da bi se čim več »lubih Slovencov« naučilo brati in pisati, pri
čemer razen mladih vključuje tudi odrasle. Jasno je, da so ga k takim
željam razen hotenja po dvigu nivoja kulture pri nas (čemur je
pravzaprav v 16. stoletju že bila podlaga pismenost), vodili tudi čisto
verski, misijonarski nagibi. V tem Trubar ni bil nič drugačen od
protestantov v Nemčiji in pri nas, čeravno pri drugih slovenskih
protestantih to ni izraženo v tako velikem obsegu in intenziteti kot
pri Trubarju. V predgovoru v »Abecedarium« iz leta 1550 je med
drugim zapisal: »Obtu jest, kir sem tudi k animu starimu vom Slovencom
naprej postavlen, sem te vekše štuke naše prave vere v le-te bukvice prepisal
inu v tih sem tudi hotel pokazati an legak, kratek pot, koku se ima an vsaketeri
skoraj brati navučiti.« (Rupel 1966, str. 61) Eksplicitno je izražena želja,
da bi se po možnosti vsakdo (an vsaketeri) naučil brati, za kar je Trubar
129
posameznikove osebnosti pa se protestantske zahteve po branju
demokratizirajo in prenesejo iz ozke skupine posvečenih (duhov-
ščine) na vse ljudi, na vse sloje prebivalstva, literatura pa ni več zgolj v
latinščini, ampak v njihovi materinščini. To pomeni, da ima v prin-
cipu vsakdo, ne glede na stan, spol ali starost, po zaključku katere
koli vrste, stopnje ali oblike formalnega izobraževanja možnost
kontinuiranega oziroma permanentnega razvoja in učenja. Lahko bi
rekli, da se je v resnici z reformacijo in njeno načelno demokratizacijo
zahteve po izobraževanju začel proces, ki je kulminiral v 2. polovici
17. stoletja s Janom Amosom Komenskim, ki je lahko na teh podlagah
opredelil in zasnoval svoj koncept v marsičem še danes aktualnega
vseživljenjskega učenja.
Zahteve po razvoju posameznikove osebnosti, ki jih lahko v 16.
stoletju pogojno opredelimo kot komponente vseživljenjskega učenja,
najdemo tudi pri Trubarju. Kot tipičen primer bi lahko navedli
»Svetiga Pavla listuve«: »Želel bi, naj bi jih naši Kranjci in Slovenci
često prebirali, da bi postali, kakor stari pravijo, dobri biblici, v sv.
pismu domači, načitani in učeni, zato da bi našo pravo krščansko
vero in vse njene nauke izpričevali in potrjevali ne samo iz postil in
dolgih razlag, temveč tudi iz studenca: s čistim besedilom, z izreki sv.
pisma in s katekizmom, pa tudi da bi pri vseh napadih in disputacijah
mogli obstati, zmagati in tolažiti se.« (Rupel 1966, str. 194)
Še bolj pa si je Trubar kot idejni oče reformacije pri nas prizadeval
za to, da bi se čim več »lubih Slovencov« naučilo brati in pisati, pri
čemer razen mladih vključuje tudi odrasle. Jasno je, da so ga k takim
željam razen hotenja po dvigu nivoja kulture pri nas (čemur je
pravzaprav v 16. stoletju že bila podlaga pismenost), vodili tudi čisto
verski, misijonarski nagibi. V tem Trubar ni bil nič drugačen od
protestantov v Nemčiji in pri nas, čeravno pri drugih slovenskih
protestantih to ni izraženo v tako velikem obsegu in intenziteti kot
pri Trubarju. V predgovoru v »Abecedarium« iz leta 1550 je med
drugim zapisal: »Obtu jest, kir sem tudi k animu starimu vom Slovencom
naprej postavlen, sem te vekše štuke naše prave vere v le-te bukvice prepisal
inu v tih sem tudi hotel pokazati an legak, kratek pot, koku se ima an vsaketeri
skoraj brati navučiti.« (Rupel 1966, str. 61) Eksplicitno je izražena želja,
da bi se po možnosti vsakdo (an vsaketeri) naučil brati, za kar je Trubar
129
