Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 137
DA[A PAHOR
Vso to stoletja dolgo razvijajočo se tradicijo so začele v 15. stoletju
prekinjati posamične novodobne ideje, med drugim tudi ta, da bi se
pokopališča zaradi higieničnih razlogov morala ponovno urediti
izven naselij. Za večino srednje Evrope, kjer so bile srednjeveške ideje
in okus v primerjavi z Italijo močno prisotni še v 16. stoletju, je bila
tovrstna novost še zelo nesprejemljiva. Le posamična mesta so se na
pobudo tamkajšnjih vladarjev oziroma vodij odločila za ta korak,
vendar o novih pokopališčih pred letom 1500 znotraj nemškega
govornega območja skoraj še ni mogoče govoriti. 3
Za uvedbo novih, od naselij ločenih pokopališč so se v 16. stoletju
zavzeli protestanti, kar se ni vedno navezovalo na uvedbo lastnih, od
katoliških ločenih prostorov za pokopavanje, temveč se je v tem že
skrivala renesančna ideja. V govorih Martina Luthra je namreč že zelo
zgodaj opaziti kritični ton proti srednjeveško urejenim pokopališčem;
že leta 1527 je v svojem delu Ob man vor dem Sterben fliehen möge
svetoval pokopavanje izven mestnih središč.4 Ob tej priložnosti je
zapisal: »… feiner stiller ort sein (solle), der abgesondert were von allen örten,
darauff man mit andacht gehen und stehen kündte, den tod, das jüngst gericht
und aufferstehung zu betrachten und betten.«5
Kdaj natančno so ta Luthrova navodila doživela odmev, še ni
popolnoma znano, vendar pa je samostojna središča zunaj mestnih
obzidij kot protestantsko posebnost sprva na Nemškem in nato
drugod mogoče zaslediti že zelo zgodaj. V Arnstadtu je takšno
pokopališče nastalo leta 1537, v Eislebnu leto dni kasneje, nato pa
so med drugim ta zrasla tudi v Altenburgu (1552), Saalfeldu (1553),
Eisfeldu (1554), Geri (1556), Leipzigu (1556), Weidi (1564) … Do
danes sta se v delno izvirnem stanju ohranili pokopališči v Halleju
(1594) in Buttstädtu (1592–1603).6 Obširnejša raziskava, ki bi omo-
3 O spremembah pri pokopavanju v začetku 16. stoletja: HAPPE 2003. Verjetno
je prvo pokopališče na severnoalpskem prostoru ustanovil Albrecht IV
(Modri), ki je leta 1480 odpotoval iz Münchna v Rim, da bi dobil osebno
dovoljenje papeža za postavitev tovrstne strukture. HAPPE 2003, str. 64.
4 HAPPE 2003, str .70.
5 Cit. po: SCHMUCK 1999, str. 13. Sorodni citati tudi v: HAPPE 2003, str.
70–71.
6 GELLHORN 1918; SÖRRIES 1999, str. 70–71; HAPPE 2003, str. 78ss.
135
Vso to stoletja dolgo razvijajočo se tradicijo so začele v 15. stoletju
prekinjati posamične novodobne ideje, med drugim tudi ta, da bi se
pokopališča zaradi higieničnih razlogov morala ponovno urediti
izven naselij. Za večino srednje Evrope, kjer so bile srednjeveške ideje
in okus v primerjavi z Italijo močno prisotni še v 16. stoletju, je bila
tovrstna novost še zelo nesprejemljiva. Le posamična mesta so se na
pobudo tamkajšnjih vladarjev oziroma vodij odločila za ta korak,
vendar o novih pokopališčih pred letom 1500 znotraj nemškega
govornega območja skoraj še ni mogoče govoriti. 3
Za uvedbo novih, od naselij ločenih pokopališč so se v 16. stoletju
zavzeli protestanti, kar se ni vedno navezovalo na uvedbo lastnih, od
katoliških ločenih prostorov za pokopavanje, temveč se je v tem že
skrivala renesančna ideja. V govorih Martina Luthra je namreč že zelo
zgodaj opaziti kritični ton proti srednjeveško urejenim pokopališčem;
že leta 1527 je v svojem delu Ob man vor dem Sterben fliehen möge
svetoval pokopavanje izven mestnih središč.4 Ob tej priložnosti je
zapisal: »… feiner stiller ort sein (solle), der abgesondert were von allen örten,
darauff man mit andacht gehen und stehen kündte, den tod, das jüngst gericht
und aufferstehung zu betrachten und betten.«5
Kdaj natančno so ta Luthrova navodila doživela odmev, še ni
popolnoma znano, vendar pa je samostojna središča zunaj mestnih
obzidij kot protestantsko posebnost sprva na Nemškem in nato
drugod mogoče zaslediti že zelo zgodaj. V Arnstadtu je takšno
pokopališče nastalo leta 1537, v Eislebnu leto dni kasneje, nato pa
so med drugim ta zrasla tudi v Altenburgu (1552), Saalfeldu (1553),
Eisfeldu (1554), Geri (1556), Leipzigu (1556), Weidi (1564) … Do
danes sta se v delno izvirnem stanju ohranili pokopališči v Halleju
(1594) in Buttstädtu (1592–1603).6 Obširnejša raziskava, ki bi omo-
3 O spremembah pri pokopavanju v začetku 16. stoletja: HAPPE 2003. Verjetno
je prvo pokopališče na severnoalpskem prostoru ustanovil Albrecht IV
(Modri), ki je leta 1480 odpotoval iz Münchna v Rim, da bi dobil osebno
dovoljenje papeža za postavitev tovrstne strukture. HAPPE 2003, str. 64.
4 HAPPE 2003, str .70.
5 Cit. po: SCHMUCK 1999, str. 13. Sorodni citati tudi v: HAPPE 2003, str.
70–71.
6 GELLHORN 1918; SÖRRIES 1999, str. 70–71; HAPPE 2003, str. 78ss.
135
