Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 138
RAZPRAVE, [TUDIJE
gočila pregled tovrstnih gradenj na širšem ozemlju, kjer se je širila
protestantska vera, še ni bila napravljena.
Tem pokopališčem so bila skupna visoka obzidja, navadno postav-
ljena v pravokotni tloris. Na notranji strani so bile izdelane arkade
oziroma kriti obhod, v katerem je bil urejen prostor za epitafe,
nagrobnike oziroma za slikano dekoracijo. Od 19. stoletja naprej so
bila ta pokopališča največkrat napačno imenovana »campo santo«,7
v 16. stoletju pa se je skoraj izključno uporabljalo ime »Gottesäcker«.
Natančnejši izvor arhitekturnega načrta takšnih pokopališč še ni
znan, nemška središča so ga povzela bodisi po nekem iz Italije
izvirajočem tipu, od kjer bi lahko pričakovali renesančne vplive, bodisi
so se naslonila na neki danes še neznan prvotni arhitekturni načrt.
Vsekakor je ta nova oblika prostora za pokopavanje hitro doživela
velik odmev po srednji Evropi, priljubljena pa je ostala vse do danes,
ko so pokopališča praviloma urejena zunaj mestnih središč, pogosto
pa so prav tako še vedno ohranila obzidja z vencem plitkih niš na
notranji strani, kjer stojijo posamični nagrobniki.
V 16. stoletju so bila takšna pokopališča znotraj srednje Evrope
značilna skoraj izključno za protestante. Na ozemlju današnje Slo-
venije je pod vodstvom razgledanega in tako politično kot finančno
močnega plemstva nastala cela vrsta tovrstnih arhitekturnih struktur
v zadnji četrtini 16. stoletja. Šele v tem času se je namreč na Sloven-
skem začel velik, vendar kratkotrajen razcvet protestantske umetno-
sti.8 Naročnik je bila druga oziroma tretja generacija samozavestnih
7 Izraz campo santo je v srednjo Evropo, zlasti v Nemčijo, prišel šele v 19.
stoletju. V srednjem veku je bilo v glavnem znano le pokopališče v Pisi,
katerega vpliva pa za enkrat še ni bilo mogoče povezati z nemškimi
protestantskimi pokopališči. HAPPE 2003, str. 76–82.
8 V svojih člankih sem pogosto poudarila svoje odločno nasprotovanje
nekaterim starejših avtorjem, ki so zagovarjali neke vrste mrk na področju
umetniškega ustvarjanja in gradnje novih sakralnih objektov za časa
reformacije. Glede na ohranjene objekte, arhivske vire in glede na primerjavo
z drugimi deželami, kjer protireformacija ni povzročila popolne devastacije,
je na Slovenskem za časa reformacije umetnost doživljala pravi razcvet pod
pokroviteljstvom najvišjega sloja prebivalstva, ki so za izvedbo del najemali
predvsem iz Italije preseljene mojstre. Več o tem med drugim: PAHOR 2005;
PAHOR 2006 s starejšo literaturo.
136
gočila pregled tovrstnih gradenj na širšem ozemlju, kjer se je širila
protestantska vera, še ni bila napravljena.
Tem pokopališčem so bila skupna visoka obzidja, navadno postav-
ljena v pravokotni tloris. Na notranji strani so bile izdelane arkade
oziroma kriti obhod, v katerem je bil urejen prostor za epitafe,
nagrobnike oziroma za slikano dekoracijo. Od 19. stoletja naprej so
bila ta pokopališča največkrat napačno imenovana »campo santo«,7
v 16. stoletju pa se je skoraj izključno uporabljalo ime »Gottesäcker«.
Natančnejši izvor arhitekturnega načrta takšnih pokopališč še ni
znan, nemška središča so ga povzela bodisi po nekem iz Italije
izvirajočem tipu, od kjer bi lahko pričakovali renesančne vplive, bodisi
so se naslonila na neki danes še neznan prvotni arhitekturni načrt.
Vsekakor je ta nova oblika prostora za pokopavanje hitro doživela
velik odmev po srednji Evropi, priljubljena pa je ostala vse do danes,
ko so pokopališča praviloma urejena zunaj mestnih središč, pogosto
pa so prav tako še vedno ohranila obzidja z vencem plitkih niš na
notranji strani, kjer stojijo posamični nagrobniki.
V 16. stoletju so bila takšna pokopališča znotraj srednje Evrope
značilna skoraj izključno za protestante. Na ozemlju današnje Slo-
venije je pod vodstvom razgledanega in tako politično kot finančno
močnega plemstva nastala cela vrsta tovrstnih arhitekturnih struktur
v zadnji četrtini 16. stoletja. Šele v tem času se je namreč na Sloven-
skem začel velik, vendar kratkotrajen razcvet protestantske umetno-
sti.8 Naročnik je bila druga oziroma tretja generacija samozavestnih
7 Izraz campo santo je v srednjo Evropo, zlasti v Nemčijo, prišel šele v 19.
stoletju. V srednjem veku je bilo v glavnem znano le pokopališče v Pisi,
katerega vpliva pa za enkrat še ni bilo mogoče povezati z nemškimi
protestantskimi pokopališči. HAPPE 2003, str. 76–82.
8 V svojih člankih sem pogosto poudarila svoje odločno nasprotovanje
nekaterim starejših avtorjem, ki so zagovarjali neke vrste mrk na področju
umetniškega ustvarjanja in gradnje novih sakralnih objektov za časa
reformacije. Glede na ohranjene objekte, arhivske vire in glede na primerjavo
z drugimi deželami, kjer protireformacija ni povzročila popolne devastacije,
je na Slovenskem za časa reformacije umetnost doživljala pravi razcvet pod
pokroviteljstvom najvišjega sloja prebivalstva, ki so za izvedbo del najemali
predvsem iz Italije preseljene mojstre. Več o tem med drugim: PAHOR 2005;
PAHOR 2006 s starejšo literaturo.
136
