Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 18
RAZPRAVE, [TUDIJE
človeka in njegove stiske, pri bogoslužju pa je znal vzpostaviti sožitje
med plemstvom in preprostim ljudstvom. (Rajhman 1990: 506-19)
2. Teološka govorica in metodologija prevajanja slovenskih
protestantov. Ob raziskovanju slovenske protestantike je J. Rajh-
man načel vprašanje filozofije jezika, ki pri protestantih izhaja iz
Luthrovega pojmovanja narodnega jezika. Luthru jezik predstavlja
človeško sredstvo, v katerem se uteleša duh, in jezikoslovec po njem
spoznava božji nauk. »Beseda je tukaj, dana in nedvoumna. Naloga
filološke teologije je dati Svetemu pismu jasen, nedvoumen smisel.
(Das wort ist da, abgeschlossen und eindeutig, dem Schrift seine klare
Eindeutigkeit zu geben, ist wesentlich Aufgabe philologischer Theo-
logie.)« Pri prevodu Svetega pisma je Luther uveljavil metodološko
načelo: prevod mora graditi na duhu, ne na črki, vendar ne izključno.
Kjer koli bi se pojavil teološki dvom, mora duh prepustiti mesto črki
in lep jezik (gut Deutsch) ni več toliko pomemben, da bi zaradi njega
škodo trpela vsebina besedila. Protestanti so bili kot oznanjevalci
evangelija pridigarji. Vero so razumeli kot človekov odgovor na
ponudbo božjega usmiljenja. Vera izhaja iz oznanjevanja, oznanje-
vanje pa iz posredovanja Kristusove besede. Kadar gre za besedo, mora
ta biti razumljiva. Bistvo Luthrovega reformacijskega nauka je v »sola
fide – sola Scriptura« (samo vera, samo Sveto pismo). Od tod tudi
njegova teologija jezika: Voditelj (Luther) ne potrebuje posvečenih,
ampak filologijo, »Er braucht als Führer nicht den Geweihten, son-
dern die Philologie« (Hahnkamer 1927: 46).
Trubarjeva teološka govorica izhaja iz njegove teologije. Je le
nadaljevanje njegove biblijske govorice, ko želi biblijo približati
preprostemu človeku. V nasprotju z Luthrom Trubar ni mogel graditi
na tradiciji domače biblijske govorice. Iz izročila Brižinskih spo-
menikov bi lahko črpal religiozno govorico, izročilo ustne molitve in
cerkvene pesmi, nikakor pa se ni mogel opirati na pisano besedo, ki
bi jo lahko imenovali teološka. Trubar je sicer prav gotovo črpal tudi
iz ljudskega izročila, toda »narodna preteklost ni bila na ravni ev-
ropske kulture in je bila zavrta v svoj čas in prostor, kar pomeni, da je
bila na ravni nezavestnega doživljanja same sebe. Prav to pa je Trubar
občutil kot sramoto. Zato je tudi hotel dati Slovencem knjigo v
16
človeka in njegove stiske, pri bogoslužju pa je znal vzpostaviti sožitje
med plemstvom in preprostim ljudstvom. (Rajhman 1990: 506-19)
2. Teološka govorica in metodologija prevajanja slovenskih
protestantov. Ob raziskovanju slovenske protestantike je J. Rajh-
man načel vprašanje filozofije jezika, ki pri protestantih izhaja iz
Luthrovega pojmovanja narodnega jezika. Luthru jezik predstavlja
človeško sredstvo, v katerem se uteleša duh, in jezikoslovec po njem
spoznava božji nauk. »Beseda je tukaj, dana in nedvoumna. Naloga
filološke teologije je dati Svetemu pismu jasen, nedvoumen smisel.
(Das wort ist da, abgeschlossen und eindeutig, dem Schrift seine klare
Eindeutigkeit zu geben, ist wesentlich Aufgabe philologischer Theo-
logie.)« Pri prevodu Svetega pisma je Luther uveljavil metodološko
načelo: prevod mora graditi na duhu, ne na črki, vendar ne izključno.
Kjer koli bi se pojavil teološki dvom, mora duh prepustiti mesto črki
in lep jezik (gut Deutsch) ni več toliko pomemben, da bi zaradi njega
škodo trpela vsebina besedila. Protestanti so bili kot oznanjevalci
evangelija pridigarji. Vero so razumeli kot človekov odgovor na
ponudbo božjega usmiljenja. Vera izhaja iz oznanjevanja, oznanje-
vanje pa iz posredovanja Kristusove besede. Kadar gre za besedo, mora
ta biti razumljiva. Bistvo Luthrovega reformacijskega nauka je v »sola
fide – sola Scriptura« (samo vera, samo Sveto pismo). Od tod tudi
njegova teologija jezika: Voditelj (Luther) ne potrebuje posvečenih,
ampak filologijo, »Er braucht als Führer nicht den Geweihten, son-
dern die Philologie« (Hahnkamer 1927: 46).
Trubarjeva teološka govorica izhaja iz njegove teologije. Je le
nadaljevanje njegove biblijske govorice, ko želi biblijo približati
preprostemu človeku. V nasprotju z Luthrom Trubar ni mogel graditi
na tradiciji domače biblijske govorice. Iz izročila Brižinskih spo-
menikov bi lahko črpal religiozno govorico, izročilo ustne molitve in
cerkvene pesmi, nikakor pa se ni mogel opirati na pisano besedo, ki
bi jo lahko imenovali teološka. Trubar je sicer prav gotovo črpal tudi
iz ljudskega izročila, toda »narodna preteklost ni bila na ravni ev-
ropske kulture in je bila zavrta v svoj čas in prostor, kar pomeni, da je
bila na ravni nezavestnega doživljanja same sebe. Prav to pa je Trubar
občutil kot sramoto. Zato je tudi hotel dati Slovencem knjigo v
16
