Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
ščine, ki je za njegovo življenjsko delo bila še kako pomembna in
potrebna (Rajhman 1996: 57; 1998: 63-6). Za Dalmatina velja dokaj
jasna oznaka »lutrovca«. Dalmatin v slovenski »Gmajn predguvori«
bralca uvaja v svet Biblije, tako da mu najprej razloži nauk in nakaže
razlike med staro (katoliško) in novo (protestantsko) vero. V svojem
odnosu do (katoliških) nasprotnikov je Dalmatin v nasprotju z
Luthrom zelo strpen.
Jože Rajhman v tej potezi vidi predvsem Dalmatinov odnos do
slovenskega človeka, ki mu izroča svojo Biblijo in ve, »da je Biblija
tako vzvišena nad različnimi nauki, ki vsi naposled izvirajo iz nje, da
jo je mogoče imeti za združevalni element, zato jo daje v roke vsem
Slovencem in je ne omejuje zgolj na pripadnike svoje veroizpovedi«
(Rajhman 1984: 106). Za Dalmatina Sveto pismo ni le prva med vsemi
verskimi avtoritetami, temveč je edina avtoriteta, je »vsaki čas ta pravi
edini grunt naše karščanske vere … mi le tim samim bukvam stariga
inu noviga testamenta to čast damo, de mi tudi nje za božje, za
nebeške, za svete ino za to pravo žnoro, mero inu grunt naše vere
deržimo ino gori vzamemo … zakaj letukaj notri je kratku, zastopnu
inu očitu na znanje nam dana vsa božja risnica inu prava božja služba
inu nam je pravi pot k nebesom zadosti pokazan, kulikur mi na tem
svejti moremo zastopiti inu kuliker je nam k našimu izveličanju
potrebna« (Dalmatin 1584; Rajhman 1984a: 289). Biblija je Dalma-
tinu torej povsem dovolj, da se človek zveliča – s tem pa zavrača nauk
cerkvenega učiteljstva Katoliške cerkve.
V teološki disputaciji »De catolica et catholicis disputatio« Dalma-
tin skuša odgovoriti na vprašanje o naravi cerkve in kdo bi se smel
imenovati katoličana. Zelo ostro nastopi proti Katoliški cerkvi, ko ji
v sklepni tezi odreka pravico, da bi se imenovala katoliška, saj se njen
nauk ne ujema s temeljnim naukom prvotne Cerkve in cerkvene
tradicije. J. Rajhman je opozoril na močan preobrat od disputacije
do Gmajn predguvori, kjer Dalmatin svoje trditve znatno omili
(Rajhman 1986d: 41). Gmajn predguvor je nastala deset let po latinski
disputaciji in Dalmatin si je v njej prizadeval, da bi Biblija postala del
slovenske književne kulture, zato se je tudi v svoji teološki misli
približal slovenskemu čutenju in preprostemu razumevanju božje
besede. Prav gotovo pa se v nji ni mogel ravnati po Luthrovem (in v
18
ščine, ki je za njegovo življenjsko delo bila še kako pomembna in
potrebna (Rajhman 1996: 57; 1998: 63-6). Za Dalmatina velja dokaj
jasna oznaka »lutrovca«. Dalmatin v slovenski »Gmajn predguvori«
bralca uvaja v svet Biblije, tako da mu najprej razloži nauk in nakaže
razlike med staro (katoliško) in novo (protestantsko) vero. V svojem
odnosu do (katoliških) nasprotnikov je Dalmatin v nasprotju z
Luthrom zelo strpen.
Jože Rajhman v tej potezi vidi predvsem Dalmatinov odnos do
slovenskega človeka, ki mu izroča svojo Biblijo in ve, »da je Biblija
tako vzvišena nad različnimi nauki, ki vsi naposled izvirajo iz nje, da
jo je mogoče imeti za združevalni element, zato jo daje v roke vsem
Slovencem in je ne omejuje zgolj na pripadnike svoje veroizpovedi«
(Rajhman 1984: 106). Za Dalmatina Sveto pismo ni le prva med vsemi
verskimi avtoritetami, temveč je edina avtoriteta, je »vsaki čas ta pravi
edini grunt naše karščanske vere … mi le tim samim bukvam stariga
inu noviga testamenta to čast damo, de mi tudi nje za božje, za
nebeške, za svete ino za to pravo žnoro, mero inu grunt naše vere
deržimo ino gori vzamemo … zakaj letukaj notri je kratku, zastopnu
inu očitu na znanje nam dana vsa božja risnica inu prava božja služba
inu nam je pravi pot k nebesom zadosti pokazan, kulikur mi na tem
svejti moremo zastopiti inu kuliker je nam k našimu izveličanju
potrebna« (Dalmatin 1584; Rajhman 1984a: 289). Biblija je Dalma-
tinu torej povsem dovolj, da se človek zveliča – s tem pa zavrača nauk
cerkvenega učiteljstva Katoliške cerkve.
V teološki disputaciji »De catolica et catholicis disputatio« Dalma-
tin skuša odgovoriti na vprašanje o naravi cerkve in kdo bi se smel
imenovati katoličana. Zelo ostro nastopi proti Katoliški cerkvi, ko ji
v sklepni tezi odreka pravico, da bi se imenovala katoliška, saj se njen
nauk ne ujema s temeljnim naukom prvotne Cerkve in cerkvene
tradicije. J. Rajhman je opozoril na močan preobrat od disputacije
do Gmajn predguvori, kjer Dalmatin svoje trditve znatno omili
(Rajhman 1986d: 41). Gmajn predguvor je nastala deset let po latinski
disputaciji in Dalmatin si je v njej prizadeval, da bi Biblija postala del
slovenske književne kulture, zato se je tudi v svoji teološki misli
približal slovenskemu čutenju in preprostemu razumevanju božje
besede. Prav gotovo pa se v nji ni mogel ravnati po Luthrovem (in v
18
