Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 17
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
1. Teologija Primoža Trubarja je obravnavana v največjem delu
razprav. J. Rajhman ugotavlja, da je Trubarjeva teologija bila bolj
življenjska filozofija kot teologija v prvotnem pomenu, bila je in-
stinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangeljskim
naukom. Trubar ni bil dogmatik, bil je pragmatik. Verska termino-
logija je bila okvir njegovi teološki misli, vendar ni uporabljal ,visokih,
kunštnih oli neznanih besed’, zadovoljil se je s kranjskim besediščem
(Rajhman 1986b: 36-7), kar je pojasnil: »… zakaj ta muč svetiga
evangelija inu naše izveličanje, ne stoji v lepih ofertnih besedah, temuč
v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krščanskim
lebnu.« (Rupel 1966: 65)
J. Rajhman v Trubarjevem teološkem razvoju opredeli dve obdobji
– katoliško in protestantsko. Trubar je že zelo zgodaj izrazil svojo
teološko usmeritev, ko je v duhu Erazmovih in humanističnih načel
nasploh in v duhu reformacijskih teženj kritiziral cerkvene razmere
na Slovenskem. Katoliški cerkvi je očital zlorabe, predvsem romanja,
božje poti, češčenje svetnikov, zidanje cerkva; drugače pojmuje pode-
ljevanje zakramentov in mašo kot »falš malikovane« (Rajhman 1983:
510). V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih teoloških
prepirih šel srednjo pot in se ni nikoli spuščal v »teološke spekulacije«.
Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala prakso, ni bila
abstraktna, neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi
usmerjena v prakso (Rajhman 1985: 294). Trubar se je takratnih
reformacijskih teoloških disputacij med cvinglijanci (švicarska veja
reformacije) in lutrovci (nemška struja) v glavnem izogibal, znotraj
reformacije je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških
vprašanj je ohranil povsem lastno stališče: »Kaj koristijo pobožnim
preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični, telesni
bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji,
cvinglijanski in lutrski priznavajo, da niso le znamenja, … Kristus da
je v svoji večerji … posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri,
njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več dispu-
tirati. Je pač skrivnost.« (Rajhman 1986b: 28) Jože Rajhman je tako
postavil tezo, da se Trubareva teologija prej kaže v smislu preproste
pobožnosti kot v smislu filozofsko teološke vede. To je slednjemu v
veliki meri pomagalo, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega
15
1. Teologija Primoža Trubarja je obravnavana v največjem delu
razprav. J. Rajhman ugotavlja, da je Trubarjeva teologija bila bolj
življenjska filozofija kot teologija v prvotnem pomenu, bila je in-
stinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangeljskim
naukom. Trubar ni bil dogmatik, bil je pragmatik. Verska termino-
logija je bila okvir njegovi teološki misli, vendar ni uporabljal ,visokih,
kunštnih oli neznanih besed’, zadovoljil se je s kranjskim besediščem
(Rajhman 1986b: 36-7), kar je pojasnil: »… zakaj ta muč svetiga
evangelija inu naše izveličanje, ne stoji v lepih ofertnih besedah, temuč
v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krščanskim
lebnu.« (Rupel 1966: 65)
J. Rajhman v Trubarjevem teološkem razvoju opredeli dve obdobji
– katoliško in protestantsko. Trubar je že zelo zgodaj izrazil svojo
teološko usmeritev, ko je v duhu Erazmovih in humanističnih načel
nasploh in v duhu reformacijskih teženj kritiziral cerkvene razmere
na Slovenskem. Katoliški cerkvi je očital zlorabe, predvsem romanja,
božje poti, češčenje svetnikov, zidanje cerkva; drugače pojmuje pode-
ljevanje zakramentov in mašo kot »falš malikovane« (Rajhman 1983:
510). V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih teoloških
prepirih šel srednjo pot in se ni nikoli spuščal v »teološke spekulacije«.
Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala prakso, ni bila
abstraktna, neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi
usmerjena v prakso (Rajhman 1985: 294). Trubar se je takratnih
reformacijskih teoloških disputacij med cvinglijanci (švicarska veja
reformacije) in lutrovci (nemška struja) v glavnem izogibal, znotraj
reformacije je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških
vprašanj je ohranil povsem lastno stališče: »Kaj koristijo pobožnim
preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični, telesni
bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji,
cvinglijanski in lutrski priznavajo, da niso le znamenja, … Kristus da
je v svoji večerji … posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri,
njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič več dispu-
tirati. Je pač skrivnost.« (Rajhman 1986b: 28) Jože Rajhman je tako
postavil tezo, da se Trubareva teologija prej kaže v smislu preproste
pobožnosti kot v smislu filozofsko teološke vede. To je slednjemu v
veliki meri pomagalo, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega
15
