Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 39
MIHAEL GLAVAN
odločitve, da se reproducira čisto določen primerek v podobi, v
kakršni se je ohranil. Če torej stremimo k taki reprodukciji z vidika v
vseh pogledih verne reprodukcije (konkretna predloga, fotomeha-
nični posnetek, ustreznost barv in materialov, posnemanje vezav,
spremni komentar), nas ne preseneča, da take publikacije izdajatelji
pogosto štejejo za faksimile. Drugi pristop, ki temelji na predlogi,
takemu gledanju nasprotuje, ker gre vendarle za predloge, ki so bile
že ob svojem prvotnem nastanku razmnožene v večjem številu enakih
izvodov. Kakor smo že na več mestih utemeljili, je vendarle treba
dosledno ločevati faksimile od reprintov tudi zato, ker gre pri tiskih
v resnici redko za popolne reprodukcije konkretnega primerka, pa
tudi sicer praksa izkazuje raznovrstna in pogosta odstopanja od
kriterijev za pravi faksimile. Vztrajati torej moramo pri strokovnih
stališčih, da gre pri reprodukcijah tiskov načeloma za reprinte, razen
v posebnih primerih unikatnih tiskov (npr. Gutenbergova Bibilija,
nekatera Trubarjeva dela ipd.), pri čemer morajo take publikacije
poleg enkratnosti predloge ustrezati tudi vsem drugim kriterijem
modernega faksimila.
Pred časom smo v raziskovalni nalogi obravnavali vse reprinte, ki
sodijo v najširši okvir slovenike in stremijo k čimbolj popolni repro-
dukciji izvirnika, zaradi česar so bili v večini primerov ob svojem
nastanku poimenovani kot faksimili.12 Naša analiza je pokazala, da
gre razen v primeru dveh del (Trubarjeva Katekizem in Register) v celoti
za reprinte, čeprav je med njimi precejšnje število takih, ki v veliki
meri dosegajo večino tehnoloških in uredniških kriterijev faksimilov.
V okviru kritične analize modernih slovenskih reprintov smo si
zastavili dve temeljni vprašanji: katere so temeljne vsebinske deter-
minante, v skladu s katerimi je nastala celotna produkcija (okoli 200
enot), in kakšna je kvalitetna podoba teh publikacij s tehnološkega
in uredniškega vidika. Seveda s tem še niso izčrpana vsa zanimiva
strokovna vprašanja, npr. razmerje med domačo in tujo proizvodnjo,
12 Primerjaj: Mihael Glavan: Edicijski problemi izdajanja starih knjižničnih
fondov v faksimiliranih izdajah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 2004; zlasti poglavje 11,
str. 121–157.
37
odločitve, da se reproducira čisto določen primerek v podobi, v
kakršni se je ohranil. Če torej stremimo k taki reprodukciji z vidika v
vseh pogledih verne reprodukcije (konkretna predloga, fotomeha-
nični posnetek, ustreznost barv in materialov, posnemanje vezav,
spremni komentar), nas ne preseneča, da take publikacije izdajatelji
pogosto štejejo za faksimile. Drugi pristop, ki temelji na predlogi,
takemu gledanju nasprotuje, ker gre vendarle za predloge, ki so bile
že ob svojem prvotnem nastanku razmnožene v večjem številu enakih
izvodov. Kakor smo že na več mestih utemeljili, je vendarle treba
dosledno ločevati faksimile od reprintov tudi zato, ker gre pri tiskih
v resnici redko za popolne reprodukcije konkretnega primerka, pa
tudi sicer praksa izkazuje raznovrstna in pogosta odstopanja od
kriterijev za pravi faksimile. Vztrajati torej moramo pri strokovnih
stališčih, da gre pri reprodukcijah tiskov načeloma za reprinte, razen
v posebnih primerih unikatnih tiskov (npr. Gutenbergova Bibilija,
nekatera Trubarjeva dela ipd.), pri čemer morajo take publikacije
poleg enkratnosti predloge ustrezati tudi vsem drugim kriterijem
modernega faksimila.
Pred časom smo v raziskovalni nalogi obravnavali vse reprinte, ki
sodijo v najširši okvir slovenike in stremijo k čimbolj popolni repro-
dukciji izvirnika, zaradi česar so bili v večini primerov ob svojem
nastanku poimenovani kot faksimili.12 Naša analiza je pokazala, da
gre razen v primeru dveh del (Trubarjeva Katekizem in Register) v celoti
za reprinte, čeprav je med njimi precejšnje število takih, ki v veliki
meri dosegajo večino tehnoloških in uredniških kriterijev faksimilov.
V okviru kritične analize modernih slovenskih reprintov smo si
zastavili dve temeljni vprašanji: katere so temeljne vsebinske deter-
minante, v skladu s katerimi je nastala celotna produkcija (okoli 200
enot), in kakšna je kvalitetna podoba teh publikacij s tehnološkega
in uredniškega vidika. Seveda s tem še niso izčrpana vsa zanimiva
strokovna vprašanja, npr. razmerje med domačo in tujo proizvodnjo,
12 Primerjaj: Mihael Glavan: Edicijski problemi izdajanja starih knjižničnih
fondov v faksimiliranih izdajah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani,
Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 2004; zlasti poglavje 11,
str. 121–157.
37
