Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 35
MIHAEL GLAVAN
SLOVENSKI FAKSIMILI IN REPRINTI
V 19. IN V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
Ker naša celotna raziskava zajema zelo dolgo časovno obdobje (176
let), v katerem so posamezne stroke, ki so povezane z razvojem
faksimila in reprinta, zelo hitro napredovale, smo analizo razdelili
na dve smiselni polovici: predmoderni (1827–1959) in moderni
(1960–2003) faksimile. Na prelomu med 19. in 20. stoletjem je tiskar-
ska tehnologija sicer nezadržno napredovala, vendar še ni prišlo do
prelomne novosti – barvnega tiska. Za tisk faksimilov iz tega časa je
predvsem pomembno, da je bil že zelo izpopolnjen fotografski po-
stopek, ki so ga uporabljali za posnetek izvirnika in prenos na
litografsko ploščo. Že proti koncu 19. stoletja je bila dobro razvita
tiskarska tehnika kolotipije, ki je na osnovi želatinske plasti omo-
gočala izredno natančno tonsko niansiranje enobarvnega tiska in
predlog, ki so bile iluminirane v tehniki grisaille. To je zanimivo in
pomembno tudi za nas, ker sta bila na ta način izdelana tako Legerjev
faksimile Reimškega evangelija (1899), kakor tudi Vondrákovi Brižinski
spomeniki (1896).
Za predmoderni faksimile in reprint je s tehnološkega vidika
značilno, da že dosega visoko stopnjo preciznega prenosa izvirnega
rokopisa, risbe ali tiska, pomanjkljiv pa je še glede popolne barvne
ustreznosti. Praviloma spoštuje načelo celovitosti predloge in razpo-
rejenosti njenih sestavnih delov, prav tako format izvirnika, običajno
pa še ne ločuje študijskega zvezka od reproduciranega gradiva.
Verodostojno raziskavo in relevantno analizo slovenskih predmo-
dernih faksimilov in reprintov je mogoče izdelati le tako, da si
postavimo trdna izhodišča, na osnovi katerih obravnavamo gradivo.
Ta so v našem primeru naslednja:
– obseg gradiva: celoten korpus gradiva, ki je nastal v 123 letih
(1827–1959),
– faksimili rokopisov in tiskov, ki sodijo med sloveniko v najširšem
pojmovanju termina,
– reprodukcija celotne predloge v izvirnem formatu,
– vrednotenje publikacij glede na doseganje kriterijev za faksimile
in reprint, kakršni so bili veljavni v predmodernem obdobju.
33
SLOVENSKI FAKSIMILI IN REPRINTI
V 19. IN V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
Ker naša celotna raziskava zajema zelo dolgo časovno obdobje (176
let), v katerem so posamezne stroke, ki so povezane z razvojem
faksimila in reprinta, zelo hitro napredovale, smo analizo razdelili
na dve smiselni polovici: predmoderni (1827–1959) in moderni
(1960–2003) faksimile. Na prelomu med 19. in 20. stoletjem je tiskar-
ska tehnologija sicer nezadržno napredovala, vendar še ni prišlo do
prelomne novosti – barvnega tiska. Za tisk faksimilov iz tega časa je
predvsem pomembno, da je bil že zelo izpopolnjen fotografski po-
stopek, ki so ga uporabljali za posnetek izvirnika in prenos na
litografsko ploščo. Že proti koncu 19. stoletja je bila dobro razvita
tiskarska tehnika kolotipije, ki je na osnovi želatinske plasti omo-
gočala izredno natančno tonsko niansiranje enobarvnega tiska in
predlog, ki so bile iluminirane v tehniki grisaille. To je zanimivo in
pomembno tudi za nas, ker sta bila na ta način izdelana tako Legerjev
faksimile Reimškega evangelija (1899), kakor tudi Vondrákovi Brižinski
spomeniki (1896).
Za predmoderni faksimile in reprint je s tehnološkega vidika
značilno, da že dosega visoko stopnjo preciznega prenosa izvirnega
rokopisa, risbe ali tiska, pomanjkljiv pa je še glede popolne barvne
ustreznosti. Praviloma spoštuje načelo celovitosti predloge in razpo-
rejenosti njenih sestavnih delov, prav tako format izvirnika, običajno
pa še ne ločuje študijskega zvezka od reproduciranega gradiva.
Verodostojno raziskavo in relevantno analizo slovenskih predmo-
dernih faksimilov in reprintov je mogoče izdelati le tako, da si
postavimo trdna izhodišča, na osnovi katerih obravnavamo gradivo.
Ta so v našem primeru naslednja:
– obseg gradiva: celoten korpus gradiva, ki je nastal v 123 letih
(1827–1959),
– faksimili rokopisov in tiskov, ki sodijo med sloveniko v najširšem
pojmovanju termina,
– reprodukcija celotne predloge v izvirnem formatu,
– vrednotenje publikacij glede na doseganje kriterijev za faksimile
in reprint, kakršni so bili veljavni v predmodernem obdobju.
33
