Page 113 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 113
TONE PARTLJI^
vačič), da je s svojim protestantizmom utiral pot pangermanizmu,
saj da ga slovenščina ni zanimala, le tuja vera, »Tomaž Hren pa je
ljubil slovenščino«, torej bi brez protireformacije izginili …
Polemika in kulturni boj (poleg polemike o Trubarjevi vlogi se je
bila tudi bitka »za Cankarjevo podobo« med socialisti in klerikalci)
sta se prenesla v trideseta leta 20. stoletja, ko Josip Gruden in Franc
Terseglav, na primer, pišeta o Trubarju bolj pozitivno in ga razglašata
predvsem za kulturnega delavca …
Če ga je zviška še pred leti odpravil dr. Janez Grilj, pa je očitno
drugi koncil v Rimu v prinesel le spravljivejše tone v sodelovanju
rimskokatoliške vere z drugimi verskimi skupinami, torej tudi s
protestanti. O tem je precej pisal tudi mariborski škof Vekoslav
Grmič, njegov kolega v škofiji dr. Jože Rajhman pa je sploh po-
memben raziskovalec protestantske književnosti in dela Primoža
Trubarja. (Ko so konec junija v Vidmu ob Ščavnici odkrivali spomenik
dr. Grmiču, ga je v svojem govoru predsednik države dr. Türk pri-
merjal celo s Trubarjem.)
Omeniti velja, da je sedanji slovenski nadškof dr. Alojz Uran
blagoslovil avtobuse, ki so se v jubilejnem letu odpeljali s katoličani v
Tübingen in Derendingen v Nemčijo po Trubarjevih poteh.
Tudi proslava 8. junija, kjer je bil strpen in zgodovinsko zanesljiv
govornik kulturni minister prof. dr. Vasko Simoniti, je dala slutiti,
da so ob Trubarjevi petstoletnici legendarni in anahronistični »kul-
turni boj« ne bo poglabljal, če se mu že ne znamo v celoti izogniti.
Danes Rimskokatoliška cerkev ponuja spravljivejšo in zanjo prav
častno mnenje o reformaciji, da je namreč okoli leta l5l5 sama začela
z reformami, ki so bile potrebne zaradi številnih napak duhovščine,
da je Martin Luther najprej sodeloval v tej reformi, a je potem »na
žalost« tako zaostril svoja stališča, da je prišlo do ločitve … To je bolj
spravljiva verzija zgodovine, če vemo, da je v Trubarjevem času divjala
šmalkaldska vojna (1546–47) med nemškimi protestanti in kato-
liškim habsburškim cesarjem … Tudi stališča »Trubarjeve strani«, da
o Tomažu Hrenu ne gre govoriti le negativno, »saj Trubarjevih knjig
ni požigal, ker so bile slovenske, ampak, žal, krivoverske«, daje slutiti
nekakšno diplomatsko zatišje, če že ne napredek. Upajmo, da ob kaki
drugi obletnici ali delu ne bomo znova izkopali »sekire« kulturnega
111
vačič), da je s svojim protestantizmom utiral pot pangermanizmu,
saj da ga slovenščina ni zanimala, le tuja vera, »Tomaž Hren pa je
ljubil slovenščino«, torej bi brez protireformacije izginili …
Polemika in kulturni boj (poleg polemike o Trubarjevi vlogi se je
bila tudi bitka »za Cankarjevo podobo« med socialisti in klerikalci)
sta se prenesla v trideseta leta 20. stoletja, ko Josip Gruden in Franc
Terseglav, na primer, pišeta o Trubarju bolj pozitivno in ga razglašata
predvsem za kulturnega delavca …
Če ga je zviška še pred leti odpravil dr. Janez Grilj, pa je očitno
drugi koncil v Rimu v prinesel le spravljivejše tone v sodelovanju
rimskokatoliške vere z drugimi verskimi skupinami, torej tudi s
protestanti. O tem je precej pisal tudi mariborski škof Vekoslav
Grmič, njegov kolega v škofiji dr. Jože Rajhman pa je sploh po-
memben raziskovalec protestantske književnosti in dela Primoža
Trubarja. (Ko so konec junija v Vidmu ob Ščavnici odkrivali spomenik
dr. Grmiču, ga je v svojem govoru predsednik države dr. Türk pri-
merjal celo s Trubarjem.)
Omeniti velja, da je sedanji slovenski nadškof dr. Alojz Uran
blagoslovil avtobuse, ki so se v jubilejnem letu odpeljali s katoličani v
Tübingen in Derendingen v Nemčijo po Trubarjevih poteh.
Tudi proslava 8. junija, kjer je bil strpen in zgodovinsko zanesljiv
govornik kulturni minister prof. dr. Vasko Simoniti, je dala slutiti,
da so ob Trubarjevi petstoletnici legendarni in anahronistični »kul-
turni boj« ne bo poglabljal, če se mu že ne znamo v celoti izogniti.
Danes Rimskokatoliška cerkev ponuja spravljivejšo in zanjo prav
častno mnenje o reformaciji, da je namreč okoli leta l5l5 sama začela
z reformami, ki so bile potrebne zaradi številnih napak duhovščine,
da je Martin Luther najprej sodeloval v tej reformi, a je potem »na
žalost« tako zaostril svoja stališča, da je prišlo do ločitve … To je bolj
spravljiva verzija zgodovine, če vemo, da je v Trubarjevem času divjala
šmalkaldska vojna (1546–47) med nemškimi protestanti in kato-
liškim habsburškim cesarjem … Tudi stališča »Trubarjeve strani«, da
o Tomažu Hrenu ne gre govoriti le negativno, »saj Trubarjevih knjig
ni požigal, ker so bile slovenske, ampak, žal, krivoverske«, daje slutiti
nekakšno diplomatsko zatišje, če že ne napredek. Upajmo, da ob kaki
drugi obletnici ali delu ne bomo znova izkopali »sekire« kulturnega
111
