Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 111
TONE PARTLJI^
in šolo in, kar je pravzaprav zelo osupljivo, oskruniti in preorati
pokopališče. Graščaku Herbersteinu pa so ostro zagrozili, da mu
bodo odvzeli imetje, četudi ni bil prisoten in se je umaknil k somiš-
ljenikom plemičem in graščakom v okolici (Fram, Rače, Pohorski
dvor). Zanimivo je, da med mariborskimi protestanti, zvečine ple-
miškega rodu, ni slovenskih priimkov, kaj šele posameznikov kali-
bra Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krelj … Pač pa je potrebno omeniti,
da je leta l613 prišel v Maribor Tomaž Hren in položil temeljni kamen
za salezijanski samostan na prostoru, kjer je danes frančiškanska
cerkev.
3. O protestantih in reformaciji imamo na Slovenskem tudi zani-
miv prispevek k »slavilni« poeziji, saj je Trubarjev sodobnik protestant
Matija Trost napisal štiri zanesene slavilne pesmi v latinščini že kar v
letu 1588 v čast Primoža Trubarja; poslovenil jih je Anton Sovre.
Zaradi knjig, ki so ob obisku reformacijske komisije gorele tudi na
mariborskem rotovškem trgu, da ne govorimo o grmadah v Ljubljani,
kamor so Hrenovi sodelavci vozili knjige v ogenj z vozovi, je verski
boj na Slovenskem dobil vzdevek kulturni boj, in lahko bi rekli, da se
nadaljuje do današnjega dne.
Osamosvojitvena delitev v letu l991 na »osamosvojitveni Demos«
in »kontinuiteto« (ki je le še ena od ideoloških nepotrebnih in tudi
netočnih delitev) je z rekatolizacijo in zahtevo po rehabilitaciji domo-
branstva posegla tudi nazaj vse do Trubarja. Rektor teološke fakultete
v Ljubljani dr. Janez Grilj je še pred nekaj leti omalovaževal Trubarjevo
literarno delo, rekoč, da so »takrat vsi pisali knjige in da če jih ne bi
Trubar, bi jih zagotovo kdo drug«. (To je tako, kot da bi rekli, da naša
osamosvojitev nima prave cene zato, ker so se v devetdesetih letih
osamosvajali tudi drugi.) Še lani so organizatorji državne proslave
ob dnevu reformacije poslali v kulturnem programu na oder rekato-
lizacijskega škofa Tomaža Hrena in nič protestantov, zlasti ne Tru-
barja, kar je protestantsko skupnost pripeljalo do revolta in protesta.
Jančar je v svoji zadnji kolumni v Delu zapisal, da smo s temi pre-
tiravanji prišli tako daleč, da nekateri vidijo v Trubarju nekakšnega
predhodnika »rdečih«, drugi pa v Tomažu Hrenu predhodnika »be-
lih« oziroma »črnih«. Z Rimskokatoliško cerkvijo pa je res problem
tudi v tem, da kadarkoli ima besedo pri politiki, hoče rehabilitirati
109
in šolo in, kar je pravzaprav zelo osupljivo, oskruniti in preorati
pokopališče. Graščaku Herbersteinu pa so ostro zagrozili, da mu
bodo odvzeli imetje, četudi ni bil prisoten in se je umaknil k somiš-
ljenikom plemičem in graščakom v okolici (Fram, Rače, Pohorski
dvor). Zanimivo je, da med mariborskimi protestanti, zvečine ple-
miškega rodu, ni slovenskih priimkov, kaj šele posameznikov kali-
bra Trubar, Dalmatin, Bohorič, Krelj … Pač pa je potrebno omeniti,
da je leta l613 prišel v Maribor Tomaž Hren in položil temeljni kamen
za salezijanski samostan na prostoru, kjer je danes frančiškanska
cerkev.
3. O protestantih in reformaciji imamo na Slovenskem tudi zani-
miv prispevek k »slavilni« poeziji, saj je Trubarjev sodobnik protestant
Matija Trost napisal štiri zanesene slavilne pesmi v latinščini že kar v
letu 1588 v čast Primoža Trubarja; poslovenil jih je Anton Sovre.
Zaradi knjig, ki so ob obisku reformacijske komisije gorele tudi na
mariborskem rotovškem trgu, da ne govorimo o grmadah v Ljubljani,
kamor so Hrenovi sodelavci vozili knjige v ogenj z vozovi, je verski
boj na Slovenskem dobil vzdevek kulturni boj, in lahko bi rekli, da se
nadaljuje do današnjega dne.
Osamosvojitvena delitev v letu l991 na »osamosvojitveni Demos«
in »kontinuiteto« (ki je le še ena od ideoloških nepotrebnih in tudi
netočnih delitev) je z rekatolizacijo in zahtevo po rehabilitaciji domo-
branstva posegla tudi nazaj vse do Trubarja. Rektor teološke fakultete
v Ljubljani dr. Janez Grilj je še pred nekaj leti omalovaževal Trubarjevo
literarno delo, rekoč, da so »takrat vsi pisali knjige in da če jih ne bi
Trubar, bi jih zagotovo kdo drug«. (To je tako, kot da bi rekli, da naša
osamosvojitev nima prave cene zato, ker so se v devetdesetih letih
osamosvajali tudi drugi.) Še lani so organizatorji državne proslave
ob dnevu reformacije poslali v kulturnem programu na oder rekato-
lizacijskega škofa Tomaža Hrena in nič protestantov, zlasti ne Tru-
barja, kar je protestantsko skupnost pripeljalo do revolta in protesta.
Jančar je v svoji zadnji kolumni v Delu zapisal, da smo s temi pre-
tiravanji prišli tako daleč, da nekateri vidijo v Trubarju nekakšnega
predhodnika »rdečih«, drugi pa v Tomažu Hrenu predhodnika »be-
lih« oziroma »črnih«. Z Rimskokatoliško cerkvijo pa je res problem
tudi v tem, da kadarkoli ima besedo pri politiki, hoče rehabilitirati
109
