Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 156
S SIMPOZIJEV 2008
Memnova pila
Vendar, kolektivni spomin je podložen manipuliranju. V drugi
polovici devetnajstega stoletja, ki je bil po Evropi čas splošnega
čaščenja stoletnic, so se spomnili na Primoža Trubarja, »osnovatelja
novoslovenskega slovstva, književnega Kolumba našega«, pozneje in
dosti bolj plaho, kot so se spomnili na Valentina Vodnika. Javno so
nameravali obeležiti tristoletnico Trubarjeve smrti (28. junija 1886) s
»spodobno slavnostjo« v Ljubljani, a so opustili namero, ker bi se
»tako praznovanje iz lehko razumljivih uzrokov morebiti napčno
tolmačilo« (Nepodpisano 1886: 377). Namesto javne slavnosti je
pisateljsko društvo priredilo slavnostni večer, Ljubljanski zvon pa je v
spomin »nedosežnega pisatelja in vélikega narodnega dobrotnika«
objavil literarno-zgodovinsko razpravo O pričetkih slovenske književnosti
(Fekonja 1886) in »prekrasno legendo« Novi svetník, v kateri je pesnik
Anton Aškerc postavil v nebesa »novega svetnika« po njegovem
dolgoletnem bivanju v Nigdirdomu in tristoletni pokori v vicah
(Gorázd 1886: 321–322).
Misel na Trubarjev spomenik v Ljubljani se je razvila šele dve
desetletji pozneje. Kot se je spominjal Ivan Hribar, se ima »ta obču-
dovanja in spoštovanja vredni junak svojega časa«, Primož Trubar,
zahvaliti za nastanek svojega spomenika »drugemu, njemu sličnemu
junaku svojega časa – Antonu Aškercu«. Aškerc je po izdaji svoje
pesnitve Primož Trubar (1905) nekega dne ljubljanskemu županu
prinesel poklonstveni izvod te knjige; ob tej priložnosti je izrazil
misel, da bi Trubar kot stvaritelj našega pismenega jezika zaslužil v
Ljubljani spomenik (Hribar 1983: I, 305). Župan Hribar je predlog
sprejel z naklonjenostjo, v primerjavi s spomeniki Vodniku in Pre-
šernu pa za to idejo ni dobil množične podpore v narodu. Če so se
slovenske množice ob Vodnikovem liku poenotile in jih niti Prešer-
nova svobodomiselnost ni razdelila, pa so se ob podobi Primoža
Trubarja razdelile v dva nasprotna (politična) tabora. Fran Ilešič je v
uvodu k prvemu Trubarjevemu zborniku, izdanem ob štiristoti oblet-
nici Trubarjevega rojstva, zapisal: »Ljubav in mržnja, ki spremljata in
značita razvoj vsega sveta, sta prečesto dali značaj tudi spominu na
Primoža Trubarja ter stvarno spoznanje potisnila v ozadje. Ljubav je
narekovala besede:
154
Memnova pila
Vendar, kolektivni spomin je podložen manipuliranju. V drugi
polovici devetnajstega stoletja, ki je bil po Evropi čas splošnega
čaščenja stoletnic, so se spomnili na Primoža Trubarja, »osnovatelja
novoslovenskega slovstva, književnega Kolumba našega«, pozneje in
dosti bolj plaho, kot so se spomnili na Valentina Vodnika. Javno so
nameravali obeležiti tristoletnico Trubarjeve smrti (28. junija 1886) s
»spodobno slavnostjo« v Ljubljani, a so opustili namero, ker bi se
»tako praznovanje iz lehko razumljivih uzrokov morebiti napčno
tolmačilo« (Nepodpisano 1886: 377). Namesto javne slavnosti je
pisateljsko društvo priredilo slavnostni večer, Ljubljanski zvon pa je v
spomin »nedosežnega pisatelja in vélikega narodnega dobrotnika«
objavil literarno-zgodovinsko razpravo O pričetkih slovenske književnosti
(Fekonja 1886) in »prekrasno legendo« Novi svetník, v kateri je pesnik
Anton Aškerc postavil v nebesa »novega svetnika« po njegovem
dolgoletnem bivanju v Nigdirdomu in tristoletni pokori v vicah
(Gorázd 1886: 321–322).
Misel na Trubarjev spomenik v Ljubljani se je razvila šele dve
desetletji pozneje. Kot se je spominjal Ivan Hribar, se ima »ta obču-
dovanja in spoštovanja vredni junak svojega časa«, Primož Trubar,
zahvaliti za nastanek svojega spomenika »drugemu, njemu sličnemu
junaku svojega časa – Antonu Aškercu«. Aškerc je po izdaji svoje
pesnitve Primož Trubar (1905) nekega dne ljubljanskemu županu
prinesel poklonstveni izvod te knjige; ob tej priložnosti je izrazil
misel, da bi Trubar kot stvaritelj našega pismenega jezika zaslužil v
Ljubljani spomenik (Hribar 1983: I, 305). Župan Hribar je predlog
sprejel z naklonjenostjo, v primerjavi s spomeniki Vodniku in Pre-
šernu pa za to idejo ni dobil množične podpore v narodu. Če so se
slovenske množice ob Vodnikovem liku poenotile in jih niti Prešer-
nova svobodomiselnost ni razdelila, pa so se ob podobi Primoža
Trubarja razdelile v dva nasprotna (politična) tabora. Fran Ilešič je v
uvodu k prvemu Trubarjevemu zborniku, izdanem ob štiristoti oblet-
nici Trubarjevega rojstva, zapisal: »Ljubav in mržnja, ki spremljata in
značita razvoj vsega sveta, sta prečesto dali značaj tudi spominu na
Primoža Trubarja ter stvarno spoznanje potisnila v ozadje. Ljubav je
narekovala besede:
154
