Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 157
BO@IDAR JEZERNIK
(Trubar), ti si velikan! Med
nami prvi bojeval si sveti boj
za svetlobo in vesti svobodo –
in ves narod je šel za teboj!
Mržnja pa je slovenski učenosti posodila besede o ’neodkrito-
srčnem in zlobnem’ odpadniku (o Speratu v Solnogradu), o raz-
širjevalcih protestantizma kot ’drugih janičarjih’, o ’predrznih novo-
tarjih’, o ’volkovih verne črede’ itd.« (Ilešič 1908: v.)
Če je ideja o postavitvi Vodnikovega spomenika slovensko pre-
bivalstvo notranjeavstrijskih dežel povezovala v eno telo, ga je pol
stoletja pozneje misel na Trubarjev spomenik razdelila na dva naspro-
tujoča si dela. Liberalno-narodnjaški politiki so namreč Trubarja
slavili kot simbol svobode misli, boja proti dogmatizmu in kleri-
kalizmu, in kot začetnika slovenske narodne zavesti, medtem ko so
ga katoliško-klerikalni zavračali kot nosilca tuje, neljudske miselnosti,
ki bi v primeru uspeha zadušila slovenski narodni razvoj (Kerševan
1987: 63). Vodnikov spomenik je dobil svoje pravo mesto v družbe-
nem okolju po odkritju spomenika Antonu Alexandru grofu Auer-
spergu alias Anastasiusu Grünu. Postavitev Grünovega medaljona na
Nemškem trgu je namreč omogočilo jasno diferenciacijo med pre-
bivalci Notranje Avstrije. Tisti, ki so si prizadevali za osvoboditev
izpod kolonialne podrejenosti, so se zbirali okrog Vodnikovega
spomenika, to je »vodnikovali«, njihovi nasprotniki pa okrog Grü-
novega, to se pravi, da so »grünovali«. Podobno je Trubarjev spo-
menik dobil svoje dokončno mesto v slovenskem okolju šele tedaj,
ko je bil leta 1913 »v spomin na 1600letni Konstantinov jubilej in na
IV. slovenski katoliški shod« v zunanji vdolbini ljubljanske stolnice
postavljen kip najbolj vnetega borca proti reformaciji škofa Tomaža
Hrena (Lesar 1913: 446). Ta spomeniška dvojica (Trubar in Hren)
predstavlja nemi priči ostre in žolčne polemike, ki traja in traja.3 Toda
po drugi strani lahko isto dvojico opišemo kot simbol delitve duhov,
ki je dokončno opredelila slovenski narod kot moderen evropski
3 Papež Janez Pavel II., denimo, je med svojim obiskom v Mariboru maja 1996
predstavnikom slovenske znanosti in umetnosti govoril o slovenski kulturi
od Prešerna do Balantiča, ne da bi omenil ime avtorja prve slovenske knjige.
155
(Trubar), ti si velikan! Med
nami prvi bojeval si sveti boj
za svetlobo in vesti svobodo –
in ves narod je šel za teboj!
Mržnja pa je slovenski učenosti posodila besede o ’neodkrito-
srčnem in zlobnem’ odpadniku (o Speratu v Solnogradu), o raz-
širjevalcih protestantizma kot ’drugih janičarjih’, o ’predrznih novo-
tarjih’, o ’volkovih verne črede’ itd.« (Ilešič 1908: v.)
Če je ideja o postavitvi Vodnikovega spomenika slovensko pre-
bivalstvo notranjeavstrijskih dežel povezovala v eno telo, ga je pol
stoletja pozneje misel na Trubarjev spomenik razdelila na dva naspro-
tujoča si dela. Liberalno-narodnjaški politiki so namreč Trubarja
slavili kot simbol svobode misli, boja proti dogmatizmu in kleri-
kalizmu, in kot začetnika slovenske narodne zavesti, medtem ko so
ga katoliško-klerikalni zavračali kot nosilca tuje, neljudske miselnosti,
ki bi v primeru uspeha zadušila slovenski narodni razvoj (Kerševan
1987: 63). Vodnikov spomenik je dobil svoje pravo mesto v družbe-
nem okolju po odkritju spomenika Antonu Alexandru grofu Auer-
spergu alias Anastasiusu Grünu. Postavitev Grünovega medaljona na
Nemškem trgu je namreč omogočilo jasno diferenciacijo med pre-
bivalci Notranje Avstrije. Tisti, ki so si prizadevali za osvoboditev
izpod kolonialne podrejenosti, so se zbirali okrog Vodnikovega
spomenika, to je »vodnikovali«, njihovi nasprotniki pa okrog Grü-
novega, to se pravi, da so »grünovali«. Podobno je Trubarjev spo-
menik dobil svoje dokončno mesto v slovenskem okolju šele tedaj,
ko je bil leta 1913 »v spomin na 1600letni Konstantinov jubilej in na
IV. slovenski katoliški shod« v zunanji vdolbini ljubljanske stolnice
postavljen kip najbolj vnetega borca proti reformaciji škofa Tomaža
Hrena (Lesar 1913: 446). Ta spomeniška dvojica (Trubar in Hren)
predstavlja nemi priči ostre in žolčne polemike, ki traja in traja.3 Toda
po drugi strani lahko isto dvojico opišemo kot simbol delitve duhov,
ki je dokončno opredelila slovenski narod kot moderen evropski
3 Papež Janez Pavel II., denimo, je med svojim obiskom v Mariboru maja 1996
predstavnikom slovenske znanosti in umetnosti govoril o slovenski kulturi
od Prešerna do Balantiča, ne da bi omenil ime avtorja prve slovenske knjige.
155
