Page 203 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 203
MARKO KER[EVAN
– ter Trubarjevo »cerkvijo Božjo slovenskega jezika« je nerazdružna
zveza.
Mnogi sodobni jeziki, predvsem jeziki velikih ljudstev in starih
držav, niso potrebovali tako silnega vzgona, da so se oblikovali kot
izdelani in kultivirani knjižni jeziki. Slovenski jezik ga je potreboval.
Ali bolje rečeno: prav zaradi silnega vzgona, ki je izhajal iz prote-
stantsko krščanskega verovanja Trubarja in njegovih, je slovenski jezik
– govor prebivalcev Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške itn. – doživel
svoj vzpon in razvoj v knjižni jezik že v 16. stoletju. Brez tega bi ga
šele kasneje, ko so se končno tudi na Slovenskem razvile možnosti za
tak razvoj; morda pa ga v takem poznejšem obdobju, ko so se poro-
dila tekmovanja in spopadi med jeziki in narodi, sploh ne bi. Niso vsi
ljudski jeziki postali knjižni jeziki in še zlasti niso vsi pozno nastali
knjižni jeziki postali bistveno vezivo in sredstvo nastajajočih mo-
dernih narodov.
Zaradi izjemnega mesta, ki ga je slovenski (knjižni) jezik dobil pri
nastajanju moderne slovenske narodne identitete – kot njen okvir in
sredstvo – je protestantsko jezikovno in knjižno delo postalo del
slovenske »kulturne memorije«. In ta se mora spominjati tudi verskih
temeljev in motivov tega dela! Lahko rečemo, vsaj v slovenskem
primeru, da je tudi narod creatura verbi, pa čeprav seveda ne v istem
smislu kot je creatura verbi cerkev za Luthra. Toda Trubarjeva »Cerkev
Božja slovenskega jezika« je imela neminljiv delež pri nastanku »naroda
slovenskega jezika«.
VIRI, LITERATURA
LH – Albrecht Beutel (ur.): Luther Handbuch.Tübingen 2005: Mohr Siebeck.
LTA – Martin Luther: Taschenausgabe. Auswahl in 5 Bänden. Berlin 1982:
Evangelische Verlaganstalt.
SPP – Mirko Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1986: DZS.
TZD – Zbrana dela Primoža Trubarja. (Glavni ur. Igor Grdina). Ljubljana 2002
ff: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.
WA – Martin Luther: Werke. Kritische Gesamtausgabe. (Weimarer Ausgabe.)
Weimar 1883 ff.
201
– ter Trubarjevo »cerkvijo Božjo slovenskega jezika« je nerazdružna
zveza.
Mnogi sodobni jeziki, predvsem jeziki velikih ljudstev in starih
držav, niso potrebovali tako silnega vzgona, da so se oblikovali kot
izdelani in kultivirani knjižni jeziki. Slovenski jezik ga je potreboval.
Ali bolje rečeno: prav zaradi silnega vzgona, ki je izhajal iz prote-
stantsko krščanskega verovanja Trubarja in njegovih, je slovenski jezik
– govor prebivalcev Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške itn. – doživel
svoj vzpon in razvoj v knjižni jezik že v 16. stoletju. Brez tega bi ga
šele kasneje, ko so se končno tudi na Slovenskem razvile možnosti za
tak razvoj; morda pa ga v takem poznejšem obdobju, ko so se poro-
dila tekmovanja in spopadi med jeziki in narodi, sploh ne bi. Niso vsi
ljudski jeziki postali knjižni jeziki in še zlasti niso vsi pozno nastali
knjižni jeziki postali bistveno vezivo in sredstvo nastajajočih mo-
dernih narodov.
Zaradi izjemnega mesta, ki ga je slovenski (knjižni) jezik dobil pri
nastajanju moderne slovenske narodne identitete – kot njen okvir in
sredstvo – je protestantsko jezikovno in knjižno delo postalo del
slovenske »kulturne memorije«. In ta se mora spominjati tudi verskih
temeljev in motivov tega dela! Lahko rečemo, vsaj v slovenskem
primeru, da je tudi narod creatura verbi, pa čeprav seveda ne v istem
smislu kot je creatura verbi cerkev za Luthra. Toda Trubarjeva »Cerkev
Božja slovenskega jezika« je imela neminljiv delež pri nastanku »naroda
slovenskega jezika«.
VIRI, LITERATURA
LH – Albrecht Beutel (ur.): Luther Handbuch.Tübingen 2005: Mohr Siebeck.
LTA – Martin Luther: Taschenausgabe. Auswahl in 5 Bänden. Berlin 1982:
Evangelische Verlaganstalt.
SPP – Mirko Rupel (ur.): Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1986: DZS.
TZD – Zbrana dela Primoža Trubarja. (Glavni ur. Igor Grdina). Ljubljana 2002
ff: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.
WA – Martin Luther: Werke. Kritische Gesamtausgabe. (Weimarer Ausgabe.)
Weimar 1883 ff.
201
