Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 200
S SIMPOZIJEV 2008
knjig. Protestantske knjige iščejo in kupujejo tudi drugi slavisti, npr.
Dobrovský in ne nazadnje Žiga Zois. Prav v teh letih (1799) je Schnur-
rer, knjižničar v tübingenski biblioteki, objavil prvi popis ohranjenih
slovenskih in drugih slovanskih protestantskih del v Tübingenu.
Pozneje se je temu prizadevanju in raziskovanju protestantske knjižne
in siceršnje dediščine pridružil nemški pastor leta 1850 obnovljene
cerkvene občine v Ljubljani Theodor Elze in postal eden vodilnih
raziskovalcev zgodovine slovenskega protestantizma, med drugim z
izdajo Trubarjevih pisem. Lahko bi rekli, da je obnovljeno zanimanje
za slovenski protestantizem 16. stoletja imelo dva vira oz. dve spod-
budi: narodno-zavedno s slovanskimi jezikoslovci 18. in 19. stoletja
in obnovljeno nemško protestantsko samozavest na Kranjskem.
Skoraj pozabljeno je, da je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva izdal
izčrpen in zavzeto napisan Trubarjev življenjepis tudi pastor nemške
protestantske cerkve v Ljubljani Ottmar Hegemann.
Omejena neposredna kontinuiteta med obema obdobjema je
vsekakor vendarle obstajala (izražena z uporabo Dalmatinove Biblije,
Bohoričeve slovnice in pisave). Protestantizem je bil v procesu in času
»narodnega prebujenja« 18. in 19. stoletja navzoč z neposrednimi
učinki vsaj omenjenih del, zmeraj bolj pa posredno preko nastajajoče
»kolektivne memorije« – naknadno selekcioniranega /rekonstrui-
ranega zgodovinskega spomina, v oporo in spodbudo nastajajoči novi
stvarnosti.
Tega so se zavedali tako različni akterji in glasniki v slovenski
zgodovini, kot so bili v tej zvezi že omenjena Žiga Zois in Jernej
Kopitar, pa katoliški škof Slomšek, ki je govoril o jezikovnih in
narodnih zaslugah protestantskih krivovercev, literata Cankar in
Aškerc, politiki, kot Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega
vprašanja, in nenazadnje prvi parlament samostojne slovenske države,
ki je med praznike uvrstil tudi Dan reformacije. Kolektivna memorija
je po Asmannu tista, ki združuje »podanašnjeno preteklost, kulturo
in družbo /…/ skupina gradi svojo zavest identitete in specifičnosti
na takem vedenju in izvaja iz njega formativne in normativne im-
pulze, ki ji omogočajo reproducirati svojo identiteto. V tem smislu
ima objektivirana skupinska kultura strukturo memorije.« (Prim.
Kerševan 2006: 14.)
198
knjig. Protestantske knjige iščejo in kupujejo tudi drugi slavisti, npr.
Dobrovský in ne nazadnje Žiga Zois. Prav v teh letih (1799) je Schnur-
rer, knjižničar v tübingenski biblioteki, objavil prvi popis ohranjenih
slovenskih in drugih slovanskih protestantskih del v Tübingenu.
Pozneje se je temu prizadevanju in raziskovanju protestantske knjižne
in siceršnje dediščine pridružil nemški pastor leta 1850 obnovljene
cerkvene občine v Ljubljani Theodor Elze in postal eden vodilnih
raziskovalcev zgodovine slovenskega protestantizma, med drugim z
izdajo Trubarjevih pisem. Lahko bi rekli, da je obnovljeno zanimanje
za slovenski protestantizem 16. stoletja imelo dva vira oz. dve spod-
budi: narodno-zavedno s slovanskimi jezikoslovci 18. in 19. stoletja
in obnovljeno nemško protestantsko samozavest na Kranjskem.
Skoraj pozabljeno je, da je ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva izdal
izčrpen in zavzeto napisan Trubarjev življenjepis tudi pastor nemške
protestantske cerkve v Ljubljani Ottmar Hegemann.
Omejena neposredna kontinuiteta med obema obdobjema je
vsekakor vendarle obstajala (izražena z uporabo Dalmatinove Biblije,
Bohoričeve slovnice in pisave). Protestantizem je bil v procesu in času
»narodnega prebujenja« 18. in 19. stoletja navzoč z neposrednimi
učinki vsaj omenjenih del, zmeraj bolj pa posredno preko nastajajoče
»kolektivne memorije« – naknadno selekcioniranega /rekonstrui-
ranega zgodovinskega spomina, v oporo in spodbudo nastajajoči novi
stvarnosti.
Tega so se zavedali tako različni akterji in glasniki v slovenski
zgodovini, kot so bili v tej zvezi že omenjena Žiga Zois in Jernej
Kopitar, pa katoliški škof Slomšek, ki je govoril o jezikovnih in
narodnih zaslugah protestantskih krivovercev, literata Cankar in
Aškerc, politiki, kot Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega
vprašanja, in nenazadnje prvi parlament samostojne slovenske države,
ki je med praznike uvrstil tudi Dan reformacije. Kolektivna memorija
je po Asmannu tista, ki združuje »podanašnjeno preteklost, kulturo
in družbo /…/ skupina gradi svojo zavest identitete in specifičnosti
na takem vedenju in izvaja iz njega formativne in normativne im-
pulze, ki ji omogočajo reproducirati svojo identiteto. V tem smislu
ima objektivirana skupinska kultura strukturo memorije.« (Prim.
Kerševan 2006: 14.)
198
