Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 201
MARKO KER[EVAN
Pri vprašanju o »narodotvorni« vlogi jezika je očitno treba razli-
kovati dve ravni obstoja jezika: eno je dejanska sorodnost in bližina
različnih ljudskih govorov (»dialektov«), ki omogoča medsebojno
sporazumevanje; drugo je normiran, standardiziran, izdelan knjižni
jezik, ki/ko ga uporabljajo različne institucije (politične, verske,
kulturne in predvsem šolske), ko z njim nagovarjajo izbrane/želene
naslovnike (jih obveščajo, poučujejo, prepričujejo, jim ukazujejo).
Jezikovna bližina obstoječim govorom daje knjižnemu jeziku (nekega
centra in njegovih ustanov) komparativno prednost pri sporočilnem
in povezovalnem prizadevanju v konkurenci z drugačnim jezikom
drugega centra. Nacionalna gibanja so s svojim knjižnim jezikom
praviloma poskušala doseči/vzpostaviti/utrditi optimalne meje na-
sproti konkurenci po logiki »meje mojega jezika – meje mojega sveta«.
Rezultati so bili različni: ponekod je uspelo z enotnim knjižnim
jezikom (postopoma) preseči relativno velike razlike v ljudskih govo-
rih, drugod so se znotraj relativno majhnih razlik uveljavili različni
standardizirani knjižni jeziki.
Če kje in kdaj, je tu in zdaj treba ponovno poudariti pomen
Trubarjevega služenja Božji besedi za slovensko besedo, za slovenski
jezik in posledično za konstituiranje slovenskega naroda kot ljudstva
slovenske besede, slovenskega jezika.
Ne gre le za bistveno večji kvantitativni obseg knjižne produkcije
Trubarja in protestantov v slovenskem jeziku v 50 letih »njihove«
zgodovine na Slovenskem v primerjavi s stoletji pred tem in tudi še
skoraj dvema stoletjema za tem. Gre tudi in predvsem za bistveno
večji pomen, ki jo je imela slovenska (govorjena in pisana) beseda v
protestantskem obdobju zaradi bistveno večjega in bistveno dru-
gačnega mesta besede v protestantskem krščanskem verovanju in
delovanju v primerjavi s katolištvom tistih stoletij (in tako rekoč vse
do reform II. vatikanskega koncila sredi 20 stoletja): drugačen in
bistveno večji pomen, ki ga je imela v cerkvi in za cerkev.
Brižinski spomeniki so kot najstarejši v latinici ohranjeni zapis
nekega slovanskega jezika – po kraju in času zapisa po vsej verjetnosti
prednika sedanje slovenščine – izjemno pomemben in zanimiv doku-
ment, toda vendar le dokument, dokaz, da so v cerkvi pri verskem
delovanju, (molitvi, spovedi, pridigi) duhovniki vseskozi govorili
199
Pri vprašanju o »narodotvorni« vlogi jezika je očitno treba razli-
kovati dve ravni obstoja jezika: eno je dejanska sorodnost in bližina
različnih ljudskih govorov (»dialektov«), ki omogoča medsebojno
sporazumevanje; drugo je normiran, standardiziran, izdelan knjižni
jezik, ki/ko ga uporabljajo različne institucije (politične, verske,
kulturne in predvsem šolske), ko z njim nagovarjajo izbrane/želene
naslovnike (jih obveščajo, poučujejo, prepričujejo, jim ukazujejo).
Jezikovna bližina obstoječim govorom daje knjižnemu jeziku (nekega
centra in njegovih ustanov) komparativno prednost pri sporočilnem
in povezovalnem prizadevanju v konkurenci z drugačnim jezikom
drugega centra. Nacionalna gibanja so s svojim knjižnim jezikom
praviloma poskušala doseči/vzpostaviti/utrditi optimalne meje na-
sproti konkurenci po logiki »meje mojega jezika – meje mojega sveta«.
Rezultati so bili različni: ponekod je uspelo z enotnim knjižnim
jezikom (postopoma) preseči relativno velike razlike v ljudskih govo-
rih, drugod so se znotraj relativno majhnih razlik uveljavili različni
standardizirani knjižni jeziki.
Če kje in kdaj, je tu in zdaj treba ponovno poudariti pomen
Trubarjevega služenja Božji besedi za slovensko besedo, za slovenski
jezik in posledično za konstituiranje slovenskega naroda kot ljudstva
slovenske besede, slovenskega jezika.
Ne gre le za bistveno večji kvantitativni obseg knjižne produkcije
Trubarja in protestantov v slovenskem jeziku v 50 letih »njihove«
zgodovine na Slovenskem v primerjavi s stoletji pred tem in tudi še
skoraj dvema stoletjema za tem. Gre tudi in predvsem za bistveno
večji pomen, ki jo je imela slovenska (govorjena in pisana) beseda v
protestantskem obdobju zaradi bistveno večjega in bistveno dru-
gačnega mesta besede v protestantskem krščanskem verovanju in
delovanju v primerjavi s katolištvom tistih stoletij (in tako rekoč vse
do reform II. vatikanskega koncila sredi 20 stoletja): drugačen in
bistveno večji pomen, ki ga je imela v cerkvi in za cerkev.
Brižinski spomeniki so kot najstarejši v latinici ohranjeni zapis
nekega slovanskega jezika – po kraju in času zapisa po vsej verjetnosti
prednika sedanje slovenščine – izjemno pomemben in zanimiv doku-
ment, toda vendar le dokument, dokaz, da so v cerkvi pri verskem
delovanju, (molitvi, spovedi, pridigi) duhovniki vseskozi govorili
199
