Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 199
MARKO KER[EVAN
ali diskontinuiteti med dogajanjem 16. in 18.stoletja. Pri raziskovanju
take povezanosti je treba upoštevati dejstvo stoletnega razmika med
obema obdobjema, razmika, ki ga je povzročila protireformacija in
zmaga načel katoliške prenove.
Čeprav so občano še uporabljali izraz »slovenski jezik« (na primer
Janez Svetokriški v pridigah),je tem obdobju skoraj povsem izginila
»slovenska« identiteta in identifikacija, kakršna je bila uveljavljena
pri protestantih 16. stoletja (od nagovora »vsem Slovencem« do
samoopredeljevanja »mi Slovenci« in govora o »slovenskih deželah«).
Hrenova in Kastelčeva slovenska samoopredelitev sta ostali v roko-
pisih. Absolutno so prevladovale zgolj pokrajinske/deželne teri-
torialne identifikacije (Kranjci, Štajerci itd.), hkrati s poudarki, ki jih
v tem času najdemo pri Valvazorju, da » pomeni pojem nacije (Na-
tion) pripadnost k pokrajini« in da »posebnost maternih jezikov in
različnost jezikov še ne pomeni različnih ljudstev«; v nasprotnem »bi
morale biti v naši kranjski deželi razne nacije, ker se tu govori več kot
en jezik« (Slava Vojvodine Kranjske). Marko Pohlin, čeprav že znanilec
novega obdobja, v svojem znanem zagovoru uporabe domačega jezika
v uvodu v svojo Kranjsko gramatiko zapiše v nemščini (!): »ne sramujmo
se našega materina jezika, dragi rojaki! (liebste Landsleute). Ni tako
slab, kot menite, da je.« Tudi drugi znanilci novega so na začetku
skoraj brez izjeme uporabljali le pokrajinska imena. Linhart naslovi
svojo v nemščini pisano zgodovino »Poizkus zgodovine Kranjske in
drugih dežel južnih Slovanov Avstrije« (čeprav že vidi v prebivalcih »med
Dravo in Jadranom« eno samo ljudstvo »po jeziku in izvoru«). Kopi-
tar je leta 1809 izdal prvo slovensko znanstveno slovnico kot Gram-
matik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark ). (Vodopi-
vec 2006: 20,21.)
Globina in dolgotrajnost tega razmika gotovo navajata k oceni,
da ne gre prvenstveno za kontinuiteto, ampak tako rekoč za nov (in
drugačen) začetek širšega uveljavljanja slovenskega jezika in narodne
samoidentifikacije in samozavesti na tej osnovi. Ker pa je bil to
vendarle nov začetek in ne začetek kot tak, se je vsebinsko in formal-
no /jezikovno vendarle lahko opiral na prvi, protestantski začetek.
Ni naključje, da lahko Kopitar poimenuje Trubarja za Kolumba
slovenskega jezika in skrbno zbira ohranjene primerke protestantskih
197
ali diskontinuiteti med dogajanjem 16. in 18.stoletja. Pri raziskovanju
take povezanosti je treba upoštevati dejstvo stoletnega razmika med
obema obdobjema, razmika, ki ga je povzročila protireformacija in
zmaga načel katoliške prenove.
Čeprav so občano še uporabljali izraz »slovenski jezik« (na primer
Janez Svetokriški v pridigah),je tem obdobju skoraj povsem izginila
»slovenska« identiteta in identifikacija, kakršna je bila uveljavljena
pri protestantih 16. stoletja (od nagovora »vsem Slovencem« do
samoopredeljevanja »mi Slovenci« in govora o »slovenskih deželah«).
Hrenova in Kastelčeva slovenska samoopredelitev sta ostali v roko-
pisih. Absolutno so prevladovale zgolj pokrajinske/deželne teri-
torialne identifikacije (Kranjci, Štajerci itd.), hkrati s poudarki, ki jih
v tem času najdemo pri Valvazorju, da » pomeni pojem nacije (Na-
tion) pripadnost k pokrajini« in da »posebnost maternih jezikov in
različnost jezikov še ne pomeni različnih ljudstev«; v nasprotnem »bi
morale biti v naši kranjski deželi razne nacije, ker se tu govori več kot
en jezik« (Slava Vojvodine Kranjske). Marko Pohlin, čeprav že znanilec
novega obdobja, v svojem znanem zagovoru uporabe domačega jezika
v uvodu v svojo Kranjsko gramatiko zapiše v nemščini (!): »ne sramujmo
se našega materina jezika, dragi rojaki! (liebste Landsleute). Ni tako
slab, kot menite, da je.« Tudi drugi znanilci novega so na začetku
skoraj brez izjeme uporabljali le pokrajinska imena. Linhart naslovi
svojo v nemščini pisano zgodovino »Poizkus zgodovine Kranjske in
drugih dežel južnih Slovanov Avstrije« (čeprav že vidi v prebivalcih »med
Dravo in Jadranom« eno samo ljudstvo »po jeziku in izvoru«). Kopi-
tar je leta 1809 izdal prvo slovensko znanstveno slovnico kot Gram-
matik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark ). (Vodopi-
vec 2006: 20,21.)
Globina in dolgotrajnost tega razmika gotovo navajata k oceni,
da ne gre prvenstveno za kontinuiteto, ampak tako rekoč za nov (in
drugačen) začetek širšega uveljavljanja slovenskega jezika in narodne
samoidentifikacije in samozavesti na tej osnovi. Ker pa je bil to
vendarle nov začetek in ne začetek kot tak, se je vsebinsko in formal-
no /jezikovno vendarle lahko opiral na prvi, protestantski začetek.
Ni naključje, da lahko Kopitar poimenuje Trubarja za Kolumba
slovenskega jezika in skrbno zbira ohranjene primerke protestantskih
197
