Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 198
S SIMPOZIJEV 2008
povezovala niti razlikovala prihodnjih Slovencev od kateregakoli
njihovih sosedov; razen ene so vse zgodovinske škofije imele svoj
sedež na robu (bodočega) slovenskega ozemlja ali celo onkraj njega:
vse so vključevale slovensko in drugače (nemško, italijansko, hrvaško)
govoreče vernike. Tudi govor o »skupni zgodovinski usodi« kot
konstituensu naroda je za »Slovence« izrazito ambivalenten. »Skupna
zgodovinska usoda« je bila zanje tisočletje skupna usoda dežel nem-
škega cesarstva na tem območju (in/ali madžarske krone) in skupna
usoda po jeziku in poreklu različnih prebivalcev Kranjske, Štajerske,
Koroške, Goriške … Šele z razvojem jezikovne (samo)zavesti/identitete
in ideologije se je »pokazala« posebna »skupna usoda« »Slovencev«
znotraj obstoječih dežel in preko njihovih meja, različna od usode
nemško (ali italijansko, madžarsko) govorečih prebivalcev.
Trubarja in njegove je do slovenščine kot posebnega knjižnega
jezika pripeljalo njihovo protestantsko krščansko pojmovanje vere
in/iz oznanjevanja Božje besede; to pojmovanje vere in oznanjevanja
je zahtevalo tudi v ljudskem jeziku zapisano/prevedeno Biblijo ter
ustrezne cerkvene, šolske in kulturne ustanove, ki so tak knjižni jezik
omogočale. Seveda so bili tu še drugi času lastni humanistični motivi
za opismenjevanje in izobraževanje, ki so dopolnjevali in podpirali
temeljno versko motivacijo.
Čeprav se je za potrebe katoliških duhovnikov (pridige, spovedi,
molitve..) nekaj pisalo in tudi tiskalo v slovenščini tudi v stoletju po
koncu protestantske dobe, se je slovensko jezikovno in knjižno delo
zaresneje obnovilo šele v 18. stoletju, predvsem zaradi nastajanja
obveznega šolanja, vsaj na začetnih stopnjah v ljudskem jeziku, s
katerim je začel prosvetljeni absolutizem habsburške Avstrije ob
koncu stoletja. Dogajanje je neslučajno sovpadalo z »janzenističnimi«
in »državno cerkvenimi« reformami v avstrijski katoliški Cerkvi, ki
so za svoj uspeh potrebovale nove katekizme, novo nabožno literaturo
in končno po dvesto letih tudi nov, Japljev prevod Biblije. Toda
osnovna dinamika od tedaj ni bila več versko cerkvena, vsekakor ne v
tistem temeljnem smislu, ki je privedel do slovenskosti protestantske
cerkve 16. stoletja. Osnovna gibala so bila zdaj kulturno-politična in
socialno-nacionalna.
Pri tem se seveda vsiljuje vprašanje o povezanosti, o kontinuiteti
196
povezovala niti razlikovala prihodnjih Slovencev od kateregakoli
njihovih sosedov; razen ene so vse zgodovinske škofije imele svoj
sedež na robu (bodočega) slovenskega ozemlja ali celo onkraj njega:
vse so vključevale slovensko in drugače (nemško, italijansko, hrvaško)
govoreče vernike. Tudi govor o »skupni zgodovinski usodi« kot
konstituensu naroda je za »Slovence« izrazito ambivalenten. »Skupna
zgodovinska usoda« je bila zanje tisočletje skupna usoda dežel nem-
škega cesarstva na tem območju (in/ali madžarske krone) in skupna
usoda po jeziku in poreklu različnih prebivalcev Kranjske, Štajerske,
Koroške, Goriške … Šele z razvojem jezikovne (samo)zavesti/identitete
in ideologije se je »pokazala« posebna »skupna usoda« »Slovencev«
znotraj obstoječih dežel in preko njihovih meja, različna od usode
nemško (ali italijansko, madžarsko) govorečih prebivalcev.
Trubarja in njegove je do slovenščine kot posebnega knjižnega
jezika pripeljalo njihovo protestantsko krščansko pojmovanje vere
in/iz oznanjevanja Božje besede; to pojmovanje vere in oznanjevanja
je zahtevalo tudi v ljudskem jeziku zapisano/prevedeno Biblijo ter
ustrezne cerkvene, šolske in kulturne ustanove, ki so tak knjižni jezik
omogočale. Seveda so bili tu še drugi času lastni humanistični motivi
za opismenjevanje in izobraževanje, ki so dopolnjevali in podpirali
temeljno versko motivacijo.
Čeprav se je za potrebe katoliških duhovnikov (pridige, spovedi,
molitve..) nekaj pisalo in tudi tiskalo v slovenščini tudi v stoletju po
koncu protestantske dobe, se je slovensko jezikovno in knjižno delo
zaresneje obnovilo šele v 18. stoletju, predvsem zaradi nastajanja
obveznega šolanja, vsaj na začetnih stopnjah v ljudskem jeziku, s
katerim je začel prosvetljeni absolutizem habsburške Avstrije ob
koncu stoletja. Dogajanje je neslučajno sovpadalo z »janzenističnimi«
in »državno cerkvenimi« reformami v avstrijski katoliški Cerkvi, ki
so za svoj uspeh potrebovale nove katekizme, novo nabožno literaturo
in končno po dvesto letih tudi nov, Japljev prevod Biblije. Toda
osnovna dinamika od tedaj ni bila več versko cerkvena, vsekakor ne v
tistem temeljnem smislu, ki je privedel do slovenskosti protestantske
cerkve 16. stoletja. Osnovna gibala so bila zdaj kulturno-politična in
socialno-nacionalna.
Pri tem se seveda vsiljuje vprašanje o povezanosti, o kontinuiteti
196
