Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 202
S SIMPOZIJEV 2008
ljudem tudi v njim razumljivem jeziku (in si pri tem pomagali z
rokopisnimi predlogami in zapisi). Pozneje, v poreformacijskem
obdobju 17. in 18. stoletja, so take duhovniške priročnike za delo med
ljudmi tudi že tiskali (vzorce pridig in že zbrane pridige, katekizme,
molitvenike in pesmarice); kot take so jih lahko brali tudi redki
pismeni laiki, toda ne praktično ne načelno niso bili namenjeni
predvsem njim. Zaradi take namembnosti so bile v slovenščini redki
tudi v 17. in 18. stoletju, ko se je tisk že na široko uveljavil (dolgo in
pogosto so ostajali zgolj v rokopisu). Prav tako so teološka in druga
študijska besedila, pisana za duhovnike in redovnike na Slovenskem
v predreformacijski in poreformacijski dobi, bila skoraj v celoti
napisana najprej v latinščini in pozneje v naraščajočem deležu v
nemščini. Kot je zapisal ugledni slovenski zgodovinar Vasilij Melik,
so bili v obsežni tovrstni srednjeveški samostanski produkciji na
Slovenskem v slovenščini le drobci, tudi potem, ko je na mesto prej
prevladujoče latinščine prihajala nemščina. In tako je bilo tudi še
dolgo po tem, ko so protestanti že zmogli v slovenščino prevesti
vso Biblijo in ko sta Trubar in Dalmatin prevedla in priredila v slo-
venščini izjemno zahtevna protestantska veroizpovedna besedila in
napisala v slovenščini tekste, ki imajo naravo zahtevnih teoloških
razprav (in ne pozabimo seveda prvih šol v slovenskem jeziku ter
Bohoričeve slovnice, kot pogojev obstoja nekega jezika kot knjižnega
jezika).
Takega vzpona slovenščine v knjižni jezik v 16.stoletju ni mogoče
pojasniti zgolj z večjo vnemo protestantov za širjenje svojih naukov
in z izkoriščanjem možnosti, ki jih je ponujal tisk. Verske vneme pri
širjenju njihovih naukov vsaj jezuitom in kapucinom v tistem in
poznejšem obdobju ni manjkalo in tudi tisk je bil čedalje bolj na voljo
vsem. Tak vzpon je mogoče le z upoštevanjem bistveno drugačnega
pomena in mesta (Božje) besede v cerkvi in za cerkev. Ta pomen je
izhajal iz drugačne osredinjenosti na Kristusa, na učlovečeno Božjo
Besedo in odrešujočo besedo evangelija, o katerem in za katerega
pričajo zapisane besede prerokov in apostolov v besedilih Svete-
ga.pisma. V takem pojmovanju je cerkev creatura verbi, kot je zapisal
Luther. Med protestantskim pojmovanjem cerkve kot »cerkve Božje
besede« – ki je po Božji besedi nastala in po službi Božji besedi obstaja
200
ljudem tudi v njim razumljivem jeziku (in si pri tem pomagali z
rokopisnimi predlogami in zapisi). Pozneje, v poreformacijskem
obdobju 17. in 18. stoletja, so take duhovniške priročnike za delo med
ljudmi tudi že tiskali (vzorce pridig in že zbrane pridige, katekizme,
molitvenike in pesmarice); kot take so jih lahko brali tudi redki
pismeni laiki, toda ne praktično ne načelno niso bili namenjeni
predvsem njim. Zaradi take namembnosti so bile v slovenščini redki
tudi v 17. in 18. stoletju, ko se je tisk že na široko uveljavil (dolgo in
pogosto so ostajali zgolj v rokopisu). Prav tako so teološka in druga
študijska besedila, pisana za duhovnike in redovnike na Slovenskem
v predreformacijski in poreformacijski dobi, bila skoraj v celoti
napisana najprej v latinščini in pozneje v naraščajočem deležu v
nemščini. Kot je zapisal ugledni slovenski zgodovinar Vasilij Melik,
so bili v obsežni tovrstni srednjeveški samostanski produkciji na
Slovenskem v slovenščini le drobci, tudi potem, ko je na mesto prej
prevladujoče latinščine prihajala nemščina. In tako je bilo tudi še
dolgo po tem, ko so protestanti že zmogli v slovenščino prevesti
vso Biblijo in ko sta Trubar in Dalmatin prevedla in priredila v slo-
venščini izjemno zahtevna protestantska veroizpovedna besedila in
napisala v slovenščini tekste, ki imajo naravo zahtevnih teoloških
razprav (in ne pozabimo seveda prvih šol v slovenskem jeziku ter
Bohoričeve slovnice, kot pogojev obstoja nekega jezika kot knjižnega
jezika).
Takega vzpona slovenščine v knjižni jezik v 16.stoletju ni mogoče
pojasniti zgolj z večjo vnemo protestantov za širjenje svojih naukov
in z izkoriščanjem možnosti, ki jih je ponujal tisk. Verske vneme pri
širjenju njihovih naukov vsaj jezuitom in kapucinom v tistem in
poznejšem obdobju ni manjkalo in tudi tisk je bil čedalje bolj na voljo
vsem. Tak vzpon je mogoče le z upoštevanjem bistveno drugačnega
pomena in mesta (Božje) besede v cerkvi in za cerkev. Ta pomen je
izhajal iz drugačne osredinjenosti na Kristusa, na učlovečeno Božjo
Besedo in odrešujočo besedo evangelija, o katerem in za katerega
pričajo zapisane besede prerokov in apostolov v besedilih Svete-
ga.pisma. V takem pojmovanju je cerkev creatura verbi, kot je zapisal
Luther. Med protestantskim pojmovanjem cerkve kot »cerkve Božje
besede« – ki je po Božji besedi nastala in po službi Božji besedi obstaja
200
