Page 256 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 256
BILO JE POVEDANO
človeku vnanje dodano Kristusovo zasluženje, kajti Kristus skozi vero
prenika s svojo Božjo pravičnostjo v človekovo dušo in ga naredi resnično
notranje pravičnega in svetega. – Adiaforisti, med drugimi wittenberškimi
teologi tudi Philipp Melanchthon, so po letu 1548 menili, da bi ob nekaterih
obredih in zakramentih lahko popustili katoličanom; nasprotoval jim je
Matija Flacius. – Sinergisti so v luteranstvu razvili nauk o sodelovanju
človeka (in njegove volje) z Bogom pri spreobrnitvi in opravičenju; pod
vplivom humanizma jim je bil blizu Melanchthon, ki pa je vendarle
poudarjal človekovo odvisnost od Božje milosti in Svetega Duha; nasprotoval
jim je zlasti Flacius. V Formuli soglasja je ta nauk zavrnjen (gl. Stati inu obstati,
3-4, 2006, 279, tč. 4). – Huldrych Zwingli je deloval v Zürichu in izpeljal
reformacijo v delu švicarskih kantonov; po verskem pogovoru v Marburgu
(1529) se je dokončno razšel z Luthrom ob nauku o Gospodovi večerji, saj
je vztrajal pri razlagi, da Kristusovih besed ni mogoče razumeti dobesedno
»to je [est] moje telo«, temveč kot »to pomeni [significat] moje telo«. Trubar
je kljub izrekanju zoper zwinglijanstvo imel stike s Zwinglijevim nasled-
nikom Heinrichom Bullingerjem (gl. Pisma, ur. Jože Rajhman, 1986) in se
opiral na njegove spise (gl. Fanika Kranjc Vrečko, Jože Rajhman in slovenski
protestantizem 16. stoletja, Stati inu obstati, 5-6, 2007, 9–21). – Zakramentirci
(Sakramentierer) so bili po Luthrovi oznaki tisti (predvsem Zwingli, Andreas
Karlstadt, Schwenckfeld), ki so zanikovali resnično navzočnost Kristusovega
telesa in krvi v evharistiji (prim. op. 21c).
13a Krištof Württemberški (1515–1568), vojvoda od 1550, je bil tudi teološko
razgledan; njegov vzgojitelj in poznejši svetovalec je bil Michael Tiffernus
iz Laškega, ustanovitelj štipendij za študij študentov s Slovenskega na
tübingenski univerzi. Krištof je podpiral Trubarjevo delovanje in tudi
izdajanje hrvaških knjig; odločal je o dovoljenju za tiskanje Trubarje-
vih knjig; pomagal je Trubarju v njegovem izgnanstvu po 1565; razmerje
med njima je razvidno tudi iz korespondence (Pisma, ur. Jože Rajhman,
1986).
13b Cesar Karel V. je 1530 dal Augsburško veroizpoved v presojo katoliškim
teologom; ti so jo zavrnili (Confutatio pontifica, papeška zavrnitev). V obrambo
Augustane je Philipp Melanchthon napisal Apologio (1530). Prva različica je
bila ostra in je cesar ni sprejel, po podrobni preučitvi spisa Confutatio pa je
Melanchthon napisal novo različico in jo objavil leta 1531 v latinščini, še
istega leta z dopolnili tudi v nemščini.
14a Ludvik, Krištofov sin in naslednik (od 1568), prav tako podpornik
Trubarjevega delovanja; prim. tudi Trubarjeva pisma Ludviku (Pisma, 1968).
15a Navedek v slovenščini iz: Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko
Rupel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1934, 150–151.
17a Isto, 97.
19a Prvi del Trubarjevega slov. predgovora (Articuli, B ii a – F i b; ZD III, 7–38) je
254
človeku vnanje dodano Kristusovo zasluženje, kajti Kristus skozi vero
prenika s svojo Božjo pravičnostjo v človekovo dušo in ga naredi resnično
notranje pravičnega in svetega. – Adiaforisti, med drugimi wittenberškimi
teologi tudi Philipp Melanchthon, so po letu 1548 menili, da bi ob nekaterih
obredih in zakramentih lahko popustili katoličanom; nasprotoval jim je
Matija Flacius. – Sinergisti so v luteranstvu razvili nauk o sodelovanju
človeka (in njegove volje) z Bogom pri spreobrnitvi in opravičenju; pod
vplivom humanizma jim je bil blizu Melanchthon, ki pa je vendarle
poudarjal človekovo odvisnost od Božje milosti in Svetega Duha; nasprotoval
jim je zlasti Flacius. V Formuli soglasja je ta nauk zavrnjen (gl. Stati inu obstati,
3-4, 2006, 279, tč. 4). – Huldrych Zwingli je deloval v Zürichu in izpeljal
reformacijo v delu švicarskih kantonov; po verskem pogovoru v Marburgu
(1529) se je dokončno razšel z Luthrom ob nauku o Gospodovi večerji, saj
je vztrajal pri razlagi, da Kristusovih besed ni mogoče razumeti dobesedno
»to je [est] moje telo«, temveč kot »to pomeni [significat] moje telo«. Trubar
je kljub izrekanju zoper zwinglijanstvo imel stike s Zwinglijevim nasled-
nikom Heinrichom Bullingerjem (gl. Pisma, ur. Jože Rajhman, 1986) in se
opiral na njegove spise (gl. Fanika Kranjc Vrečko, Jože Rajhman in slovenski
protestantizem 16. stoletja, Stati inu obstati, 5-6, 2007, 9–21). – Zakramentirci
(Sakramentierer) so bili po Luthrovi oznaki tisti (predvsem Zwingli, Andreas
Karlstadt, Schwenckfeld), ki so zanikovali resnično navzočnost Kristusovega
telesa in krvi v evharistiji (prim. op. 21c).
13a Krištof Württemberški (1515–1568), vojvoda od 1550, je bil tudi teološko
razgledan; njegov vzgojitelj in poznejši svetovalec je bil Michael Tiffernus
iz Laškega, ustanovitelj štipendij za študij študentov s Slovenskega na
tübingenski univerzi. Krištof je podpiral Trubarjevo delovanje in tudi
izdajanje hrvaških knjig; odločal je o dovoljenju za tiskanje Trubarje-
vih knjig; pomagal je Trubarju v njegovem izgnanstvu po 1565; razmerje
med njima je razvidno tudi iz korespondence (Pisma, ur. Jože Rajhman,
1986).
13b Cesar Karel V. je 1530 dal Augsburško veroizpoved v presojo katoliškim
teologom; ti so jo zavrnili (Confutatio pontifica, papeška zavrnitev). V obrambo
Augustane je Philipp Melanchthon napisal Apologio (1530). Prva različica je
bila ostra in je cesar ni sprejel, po podrobni preučitvi spisa Confutatio pa je
Melanchthon napisal novo različico in jo objavil leta 1531 v latinščini, še
istega leta z dopolnili tudi v nemščini.
14a Ludvik, Krištofov sin in naslednik (od 1568), prav tako podpornik
Trubarjevega delovanja; prim. tudi Trubarjeva pisma Ludviku (Pisma, 1968).
15a Navedek v slovenščini iz: Slovenski protestantski pisci, izbral in uredil Mirko
Rupel, Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1934, 150–151.
17a Isto, 97.
19a Prvi del Trubarjevega slov. predgovora (Articuli, B ii a – F i b; ZD III, 7–38) je
254
