Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 47
DU[AN VOGLAR
skimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj
Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranj-
ščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v
mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranj-
skem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V
enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v
sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna«
(prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Tru-
barjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o
Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425–
470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku
reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih
deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi
podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu:
o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Tru-
barja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju
luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in
ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz
Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter
celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in
razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani. Navaja tudi,
da je bilo Trubarju 1531 prepovedano pridigati v stolnici in da je 1532
začel pridigati v meščanski špitalski cerkvi (Valvasor, 1984: 165.)
Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je
to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja
in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama
in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje
podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri
navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so
prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva
slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni),
zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz
Trubarjevih pisem in drugih listin v arhivu deželnih stanov. Navaja 8
bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi
Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D.
45
skimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj
Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranj-
ščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v
mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranj-
skem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V
enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v
sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna«
(prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Tru-
barjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o
Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425–
470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku
reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih
deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi
podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu:
o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Tru-
barja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju
luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in
ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz
Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter
celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in
razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani. Navaja tudi,
da je bilo Trubarju 1531 prepovedano pridigati v stolnici in da je 1532
začel pridigati v meščanski špitalski cerkvi (Valvasor, 1984: 165.)
Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je
to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja
in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama
in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje
podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri
navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so
prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva
slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni),
zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz
Trubarjevih pisem in drugih listin v arhivu deželnih stanov. Navaja 8
bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi
Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D.
45
