Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 51
DU[AN VOGLAR
ok. 15 000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl
predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863),
pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v
Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom
razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih
nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem); tu govori o verski
nevednosti ljudstva, nravstveni propadlosti duhovništva, izpraznjenih
čaščenjskih formah in praznoverju ter o zbiranju kroga evangeli-
čansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju (1527), potem pa
poudari, da je Trubar začel 1530 pridigati »proti zlorabam v katoliški
Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih
razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih
krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spo-
znanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Nato navede Elze iz-
hodiščne življenjepisne podatke o šolanju in vplivu Petra Bonoma:
»V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem
tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož
dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v
Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano
letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega lute-
ransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubar-
jevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje
Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«.
Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved
Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo
pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri
pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne pre-
vzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982:
206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem
pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj,
02.02). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42)
Elze domneva čas po letu 1547, o njegovem drugem ljubljanskem
obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v
Ljubljani in da ga je leta 1544 škof (tj. Textor) potrdil skupaj z
Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini. Po po-
jasnilih, da je zaradi Textorjevega preganjanja 1548 pobegnil na
49
ok. 15 000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl
predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863),
pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v
Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom
razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih
nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem); tu govori o verski
nevednosti ljudstva, nravstveni propadlosti duhovništva, izpraznjenih
čaščenjskih formah in praznoverju ter o zbiranju kroga evangeli-
čansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju (1527), potem pa
poudari, da je Trubar začel 1530 pridigati »proti zlorabam v katoliški
Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih
razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih
krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spo-
znanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa«. Nato navede Elze iz-
hodiščne življenjepisne podatke o šolanju in vplivu Petra Bonoma:
»V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem
tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož
dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v
Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano
letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega lute-
ransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubar-
jevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje
Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«.
Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved
Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo
pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri
pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne pre-
vzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982:
206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem
pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj,
02.02). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42)
Elze domneva čas po letu 1547, o njegovem drugem ljubljanskem
obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v
Ljubljani in da ga je leta 1544 škof (tj. Textor) potrdil skupaj z
Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini. Po po-
jasnilih, da je zaradi Textorjevega preganjanja 1548 pobegnil na
49
