Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 52
S SIMPOZIJEV 2008
Nemško in dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridi-
garja v Rothenburgu nad Taubero, si tu osnoval družino in se začel
ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pri-
digati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej
nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in
sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abece-
darium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi
črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, sodelovanje s Petrom
Pavlom Vergerijem ml. in izid treh Trubarjevih knjig 1555 (evangelij
po Mateju, abecedarij, katekizem). Sledi precej popoln seznam Tru-
barjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj
25 enot. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo s Stipanom
Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino, potem pa nada-
ljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhov-
niškega delovanja, to je delovanja 1561–65 v Kranjski na položaju
deželnega pridigarja in superintendenta. Pri tem opozarja na zaplete
pred natisom Cerkovne ordninge (1564) in po njem, na utrjevanje
evangeličanske verske občine in ustanovitev »evangeličanske deželne
gimnazije« (1563), pa tudi na to, da je Trubar ob izgonu »zapustil
svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno
knjižnico (z izposojo knjig na podlagi pisnega potrdila itn.) v Kranj-
ski«. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega
je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B.
Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P.
Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze
omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov
in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in
njegov pomen.
03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta
von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko
sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko
tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo
Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je
izšla na Dunaju, in zgodovino Kranjske A. Dimitza. In ne nazadnje:
50
Nemško in dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridi-
garja v Rothenburgu nad Taubero, si tu osnoval družino in se začel
ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pri-
digati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej
nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in
sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abece-
darium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi
črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, sodelovanje s Petrom
Pavlom Vergerijem ml. in izid treh Trubarjevih knjig 1555 (evangelij
po Mateju, abecedarij, katekizem). Sledi precej popoln seznam Tru-
barjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj
25 enot. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo s Stipanom
Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in
prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino, potem pa nada-
ljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhov-
niškega delovanja, to je delovanja 1561–65 v Kranjski na položaju
deželnega pridigarja in superintendenta. Pri tem opozarja na zaplete
pred natisom Cerkovne ordninge (1564) in po njem, na utrjevanje
evangeličanske verske občine in ustanovitev »evangeličanske deželne
gimnazije« (1563), pa tudi na to, da je Trubar ob izgonu »zapustil
svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno
knjižnico (z izposojo knjig na podlagi pisnega potrdila itn.) v Kranj-
ski«. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega
je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B.
Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P.
Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze
omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov
in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in
njegov pomen.
03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta
von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko
sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko
tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo
Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je
izšla na Dunaju, in zgodovino Kranjske A. Dimitza. In ne nazadnje:
50
