Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 48
S SIMPOZIJEV 2008
Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske
(1562) in katekizem (brez letnice); podatek o evangelijih bi se lahko
nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze
ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Kljub vsemu je od 26
Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je
Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi
temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega
književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj
desetletij po zmagi protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije,
ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dal-
matinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko
povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za
kulturno izražanje v slovenščini.
02.03 V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski
obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliograf-
skih popisov (Munda, 1989: 40). V dialogiziranem vodniku po Seme-
niški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja
(1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks
katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni
naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman,
1959: 473).
02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov
Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi
slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno
geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno
oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor,
1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa
neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja,
pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave
je prevzel skupino življenjepisnih podatkov iz Trubarjevega pisma in
končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivo-
verstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi
začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem
seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem
pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v
Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od
46
Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske
(1562) in katekizem (brez letnice); podatek o evangelijih bi se lahko
nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze
ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Kljub vsemu je od 26
Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je
Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi
temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega
književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj
desetletij po zmagi protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije,
ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dal-
matinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko
povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za
kulturno izražanje v slovenščini.
02.03 V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski
obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliograf-
skih popisov (Munda, 1989: 40). V dialogiziranem vodniku po Seme-
niški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja
(1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks
katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni
naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman,
1959: 473).
02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov
Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi
slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno
geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno
oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor,
1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa
neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja,
pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave
je prevzel skupino življenjepisnih podatkov iz Trubarjevega pisma in
končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivo-
verstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi
začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem
seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem
pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v
Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od
46
