Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 63
DU[AN VOGLAR
uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic:
»služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M.
Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo
H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv.
knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o
pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je
navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.«
Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral
osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje
T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V
sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo
omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev
odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja
prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta
ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na
deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še
samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju),
Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in
Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.)
07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksi-
kon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar
oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje (ne pa vsaj delno
avtorstvo) pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti
v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali
nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega
reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih
priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salz-
burgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem
zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru
tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi,
ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval
kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik
obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je
bil doma v glasbeni teoriji.« V tretjem delu gesla obravnava vseh 8
protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice,
in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi
61
uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic:
»služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M.
Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo
H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv.
knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o
pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je
navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.«
Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral
osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje
T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V
sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo
omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev
odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja
prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta
ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na
deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še
samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju),
Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in
Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.)
07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksi-
kon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar
oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje (ne pa vsaj delno
avtorstvo) pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti
v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali
nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega
reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih
priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salz-
burgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem
zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru
tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi,
ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval
kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik
obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je
bil doma v glasbeni teoriji.« V tretjem delu gesla obravnava vseh 8
protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice,
in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi
61
