Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 67
DU[AN VOGLAR
pisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja
stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, pre-
prost kmeki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v
Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov.
Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov.
govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto
zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal
nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah,
njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel
vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali
njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na
to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka
načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V
ospredju je težnja po razumljivosti […].« Grdina poudarja Trubarjev
nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo
odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«. V sklep-
nem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja oseb-
nost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub
večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi
sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz
religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje
teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva,
historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi.
Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki
njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana
bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature
o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti
Grdine. (ES, 1999: 372–378.)
09
Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije
in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja.
Za začetek:
09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XXe siècle
ne vsebuje gesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni
65
pisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja
stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, pre-
prost kmeki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v
Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov.
Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov.
govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto
zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal
nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah,
njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel
vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali
njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na
to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka
načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V
ospredju je težnja po razumljivosti […].« Grdina poudarja Trubarjev
nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo
odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«. V sklep-
nem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja oseb-
nost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub
večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi
sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz
religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje
teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva,
historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi.
Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki
njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana
bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature
o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti
Grdine. (ES, 1999: 372–378.)
09
Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije
in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja.
Za začetek:
09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XXe siècle
ne vsebuje gesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni
65
