Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 124
RAZPRAVE, [TUDIJE
O drugem členu, kako naj bi služili Bogu, je Trubar razvil etiko
hvaležnosti za opravičenje, ki se je že zgodilo, in za odpuščanje grehov.
Kristjani naj bi živeli novo življenje po Božji želji in besedi, da bi tako
dokazali živo vero v prejeto Božjo milost, toda ne z mnenjem, da bi
lahko s svojimi dejanji dosegli zasluge in nagrado.51 Iz tega sledi, da
je moral Trubar dosedanje bogoslužje v obliki maše zavreči, prav tako
vsa domnevno dobra dela in cerkvene običaje, čeprav stare in častit-
ljive, ker niso temeljili na Svetem pismu ali so Božji besedi celo naspro-
tovali.52 Prav tako je odklanjal določene oblike načina življenja, ki so
do takrat veljale za zaslužne, denimo celibat ali post.53
Še marsikaj bi lahko navedli o Trubarjevih razlagah, ki temeljijo
na Svetem pismu. Rad bi opozoril samo še na eno posledico njegovega
intenzivnega opozarjanja na novo ravnanje s Svetim pismom. Menil je,
»da vidimo in spoznamo v teh naših časih, kakšno moč in učinek
imata pisana in govorjena Božja beseda, ki po vsej Evropi čedalje bolj
razkrivata prikritega Antikrista in uničujeta njegovo kraljestvo«.
Trubar naj bi »sam slišal od nekaterih Turkov, da imajo prerokbo
(brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država kmalu
propadli in izginili, krščanska pa da bo ostala«.54 Tudi to upanje je
pri njegovih bralcih moralo naleteti na odprta ušesa.
SKLEP
Videli smo, kako je Primož Trubar v uvodnih besedilih k svojim
prevodom Svetega pisma, h Katekizmom in drugim delom razvil pre-
prost, toda – ravno zaradi opustitve akademskih razlag in učenih
vsebin – zelo zgoščen in jedrnat reformacijski nauk. Tak nauk je bil
tudi razumljiv preprostemu ljudstvu in ga je to moralo dojeti kot
osvoboditev od tradicionalnih cerkvenih predstav in zahtev ter kot
51 Predgovor h knjigi Edni kratki razumni nauci (kot opomba 14; Sakrausky, str.
256–258).
52 Prav tam, str. 258.
53 Prav tam, str. 259 sl.
54 Predgovor h knjigi Ta drugi dejl tiga Novega testamenta, Tübingen 1560 kot opomba
42; Sakrausky, str. 119).
122
O drugem členu, kako naj bi služili Bogu, je Trubar razvil etiko
hvaležnosti za opravičenje, ki se je že zgodilo, in za odpuščanje grehov.
Kristjani naj bi živeli novo življenje po Božji želji in besedi, da bi tako
dokazali živo vero v prejeto Božjo milost, toda ne z mnenjem, da bi
lahko s svojimi dejanji dosegli zasluge in nagrado.51 Iz tega sledi, da
je moral Trubar dosedanje bogoslužje v obliki maše zavreči, prav tako
vsa domnevno dobra dela in cerkvene običaje, čeprav stare in častit-
ljive, ker niso temeljili na Svetem pismu ali so Božji besedi celo naspro-
tovali.52 Prav tako je odklanjal določene oblike načina življenja, ki so
do takrat veljale za zaslužne, denimo celibat ali post.53
Še marsikaj bi lahko navedli o Trubarjevih razlagah, ki temeljijo
na Svetem pismu. Rad bi opozoril samo še na eno posledico njegovega
intenzivnega opozarjanja na novo ravnanje s Svetim pismom. Menil je,
»da vidimo in spoznamo v teh naših časih, kakšno moč in učinek
imata pisana in govorjena Božja beseda, ki po vsej Evropi čedalje bolj
razkrivata prikritega Antikrista in uničujeta njegovo kraljestvo«.
Trubar naj bi »sam slišal od nekaterih Turkov, da imajo prerokbo
(brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država kmalu
propadli in izginili, krščanska pa da bo ostala«.54 Tudi to upanje je
pri njegovih bralcih moralo naleteti na odprta ušesa.
SKLEP
Videli smo, kako je Primož Trubar v uvodnih besedilih k svojim
prevodom Svetega pisma, h Katekizmom in drugim delom razvil pre-
prost, toda – ravno zaradi opustitve akademskih razlag in učenih
vsebin – zelo zgoščen in jedrnat reformacijski nauk. Tak nauk je bil
tudi razumljiv preprostemu ljudstvu in ga je to moralo dojeti kot
osvoboditev od tradicionalnih cerkvenih predstav in zahtev ter kot
51 Predgovor h knjigi Edni kratki razumni nauci (kot opomba 14; Sakrausky, str.
256–258).
52 Prav tam, str. 258.
53 Prav tam, str. 259 sl.
54 Predgovor h knjigi Ta drugi dejl tiga Novega testamenta, Tübingen 1560 kot opomba
42; Sakrausky, str. 119).
122
