Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 128
RAZPRAVE, [TUDIJE
Mecenseffy zavrača misel, da bi bilo Maksimilijanovo versko
prepričanje protestantsko, in poudarja, da njegov politični cilj ni bila
zmaga protestantizma, temveč »concordia in religione«, sprava med
verama.13 Maksimilijan v svojih deželah, Gornji in Spodnji Avstriji,
ni bil pripravljen priznati verske svobode vsem, temveč le plemstvu,
ne pa tudi mestom, niti mestu Dunaju ne. Tudi nadvojvodu Karlu,
vladarju notranjeavstrijskih dežel, v okviru katerih so bile tudi sloven-
ske dežele, je svetoval, da prizna versko svobodo le plemstvu, ne pa
tudi mestom in trgom. Manfred Rudersdorf opozarja predvsem na
politično ravnanje Maksimilijana v času konfesionalne diferenciacije
1564–1576 in ugotavlja, da je konfesionalizacija že toliko napredovala
in razvila lastno dinamiko, da združitev ni bila več mogoča. Predvsem
pa je Maksimilijan priznaval le luteransko in katoliško veroizpoved,
ni pa bil pripravljen priznati kalvinizma, ki se je utrdil v volilni
kneževini Pfalz z glavnim mestom Heidelberg.14
Z vidika slovenske reformacije in Primoža Trubarja lahko ugoto-
vimo, da je cesar Maksimilijan odigral pomembno vlogo prav v času
pred svojo javno odločitvijo za katoliško stran leta 1562. Leta 1560 je
namreč s poročilom o Trubarjevih tiskih – pripisujemo ga Skaliču –
ki na prvi pogled za Trubarja sicer ni zvenelo zelo pozitivno, dosegel,
da je württemberški vojvoda Krištof umaknil prepoved tiskanja
Trubarjevih knjig zaradi negotovosti glede pravovernosti in jezikovne
pravilnosti in mu omogočil nadaljevanje dela.15
Nedvomno je bil tudi Primož Trubar, tako kot mnogi drugi v
tistem času, prepričan o Maksimilijanovi naklonjenosti protestan-
tizmu. Razlog, da se je nanj neposredno obračal, pa lahko iščemo
tudi v njegovi takratni okolici. Z Maksimilijanom je bil v stikih Peter
Pavel Vergerij ml., zagovornik slovanskih tiskov, v prijateljskih stikih
z njim pa je bil tudi württemberški knez Krištof. Za Krištofa pa
obtožbe oziroma dvomi o Trubarjevi pravovernosti niso bile edini
problem, pereče je bilo namreč tudi vprašanje Trubarjevega odhoda
na Kranjsko, kamor so ga vabili tamkajšnji deželni stanovi. Morebitna
Maksimilijanova naklonjenost bi lahko odločitev zelo olajšala. Z
13 Grete Mecesenffy, 49.
14 Manfred Rudersdorf, Maximilian II, 91.
15 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 59; v nadaljevanju: PTB.
126
Mecenseffy zavrača misel, da bi bilo Maksimilijanovo versko
prepričanje protestantsko, in poudarja, da njegov politični cilj ni bila
zmaga protestantizma, temveč »concordia in religione«, sprava med
verama.13 Maksimilijan v svojih deželah, Gornji in Spodnji Avstriji,
ni bil pripravljen priznati verske svobode vsem, temveč le plemstvu,
ne pa tudi mestom, niti mestu Dunaju ne. Tudi nadvojvodu Karlu,
vladarju notranjeavstrijskih dežel, v okviru katerih so bile tudi sloven-
ske dežele, je svetoval, da prizna versko svobodo le plemstvu, ne pa
tudi mestom in trgom. Manfred Rudersdorf opozarja predvsem na
politično ravnanje Maksimilijana v času konfesionalne diferenciacije
1564–1576 in ugotavlja, da je konfesionalizacija že toliko napredovala
in razvila lastno dinamiko, da združitev ni bila več mogoča. Predvsem
pa je Maksimilijan priznaval le luteransko in katoliško veroizpoved,
ni pa bil pripravljen priznati kalvinizma, ki se je utrdil v volilni
kneževini Pfalz z glavnim mestom Heidelberg.14
Z vidika slovenske reformacije in Primoža Trubarja lahko ugoto-
vimo, da je cesar Maksimilijan odigral pomembno vlogo prav v času
pred svojo javno odločitvijo za katoliško stran leta 1562. Leta 1560 je
namreč s poročilom o Trubarjevih tiskih – pripisujemo ga Skaliču –
ki na prvi pogled za Trubarja sicer ni zvenelo zelo pozitivno, dosegel,
da je württemberški vojvoda Krištof umaknil prepoved tiskanja
Trubarjevih knjig zaradi negotovosti glede pravovernosti in jezikovne
pravilnosti in mu omogočil nadaljevanje dela.15
Nedvomno je bil tudi Primož Trubar, tako kot mnogi drugi v
tistem času, prepričan o Maksimilijanovi naklonjenosti protestan-
tizmu. Razlog, da se je nanj neposredno obračal, pa lahko iščemo
tudi v njegovi takratni okolici. Z Maksimilijanom je bil v stikih Peter
Pavel Vergerij ml., zagovornik slovanskih tiskov, v prijateljskih stikih
z njim pa je bil tudi württemberški knez Krištof. Za Krištofa pa
obtožbe oziroma dvomi o Trubarjevi pravovernosti niso bile edini
problem, pereče je bilo namreč tudi vprašanje Trubarjevega odhoda
na Kranjsko, kamor so ga vabili tamkajšnji deželni stanovi. Morebitna
Maksimilijanova naklonjenost bi lahko odločitev zelo olajšala. Z
13 Grete Mecesenffy, 49.
14 Manfred Rudersdorf, Maximilian II, 91.
15 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 59; v nadaljevanju: PTB.
126
