Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 127
VINCENC RAJ[P
Karel V.4 Na pomanjkanje sodobne znanstvene analize Maksimilijana
II. opozarjata tudi izdajatelja zbornika »Kaiser Maximilian II. Kultur
und Politik im 16. Jahrhundert«,5 ki je želel vzpodbuditi znanstveno
raziskovalno delo o pomenu in vlogi Maksimilijana II. Zbornik6
podrobneje ne obravnava Maksimilijanovega odnosa do vere, ki je bil
v središču pozornosti v 19. stoletju. Da bistvenih odgovorov glede
Maksimilijanove vere še nimamo, nam kažejo tudi novejši prispevki
Grete Mecenseffy,7 Manfreda Rudersdorfa8 in Volkerja Pressa.9
Čeprav je Maksimilijan želel ostati nad obema taboroma, prote-
stantskim in katoliškim, je do leta 1562 veljal za naklonjenega pro-
testantom, odtlej pa je bil na katoliški strani. Do leta 1560 je imel na
dvoru protestantskega pridigarja Johanna Sebastiana Pfauserja,
katerega je na zahtevo cesarja Ferdinanda I. odpustil. Maksimilijan
je gojil dobre stike s protestantskimi knezi, predvsem Filipom Hes-
senskim in Krištofom Württemberškim ter z volilnim knezom (Kur-
fürst) Avgustom Saškim. Stike je imel tudi s Petrom Pavlom Vergrijem
ml..10 V naslednjih letih se je opredelil za katoliško stran, dokončno s
svojo prisego v Pragi 10. februarja 1562, »da hoče živeti in umreti kot
katoličan«.11 Nekatere vezi s protestantizmom pa je ohranjal še
naprej: leta 1560 mu je Ferdinand izposloval pri papežu Piju IV.
dovoljenje za prejemanje obhajila pod obema podobama, še naprej je
prebiral Luthrov prevod Svetega pisma, na smrtni postelji je odklonil
katoliške zakramente za umirajoče.12
4 Karl V. 1500-1558 und seine Zeit, Hugo Soly, Wim Blockmans (ur.), Köln 2003.
5 Friedrich Edelmayer, Alfred Kohler (ur.), Wiener Beiträge zur Geschichte der
Neuzeit, zv. 19/1992. Verlag für Geschichte und Politik Wien, München 1992.
6 Volker Press, Maximilian II., v: Brigitte Haman (ur.), Die Habsburger. Ein
Biographisches Lexicon, Wien 1988, 361–364; Manfred Rudersdorf, Maximilian
II. 1564–1576, v: Anton Schindling, Walter Ziegler (ur.), Die Kaiser der Neuzeit
1519–1918. Heiliges Römisches Reich, Österreich, Deutschland, München 1990.
7 Grete Mecenseffy, Maximilian II. in neuer Sicht, v: Jahrbuch der Gesellschaft für
die Geschichte des Protestantismus in Österreich 92 (1976), 42–54.
8 Manfred Rudersdorf, Maximilian II., 78–97.
9 V: Neue Deutsche Biographie 16 (1990), 471–475.
10 Victor Bibl, Maximilian II., 77.
11 Grete Mecesenffy, Maximilian II, 46–48.
12 Manfred Rudersdorf, Maximilian II, 97.
125
Karel V.4 Na pomanjkanje sodobne znanstvene analize Maksimilijana
II. opozarjata tudi izdajatelja zbornika »Kaiser Maximilian II. Kultur
und Politik im 16. Jahrhundert«,5 ki je želel vzpodbuditi znanstveno
raziskovalno delo o pomenu in vlogi Maksimilijana II. Zbornik6
podrobneje ne obravnava Maksimilijanovega odnosa do vere, ki je bil
v središču pozornosti v 19. stoletju. Da bistvenih odgovorov glede
Maksimilijanove vere še nimamo, nam kažejo tudi novejši prispevki
Grete Mecenseffy,7 Manfreda Rudersdorfa8 in Volkerja Pressa.9
Čeprav je Maksimilijan želel ostati nad obema taboroma, prote-
stantskim in katoliškim, je do leta 1562 veljal za naklonjenega pro-
testantom, odtlej pa je bil na katoliški strani. Do leta 1560 je imel na
dvoru protestantskega pridigarja Johanna Sebastiana Pfauserja,
katerega je na zahtevo cesarja Ferdinanda I. odpustil. Maksimilijan
je gojil dobre stike s protestantskimi knezi, predvsem Filipom Hes-
senskim in Krištofom Württemberškim ter z volilnim knezom (Kur-
fürst) Avgustom Saškim. Stike je imel tudi s Petrom Pavlom Vergrijem
ml..10 V naslednjih letih se je opredelil za katoliško stran, dokončno s
svojo prisego v Pragi 10. februarja 1562, »da hoče živeti in umreti kot
katoličan«.11 Nekatere vezi s protestantizmom pa je ohranjal še
naprej: leta 1560 mu je Ferdinand izposloval pri papežu Piju IV.
dovoljenje za prejemanje obhajila pod obema podobama, še naprej je
prebiral Luthrov prevod Svetega pisma, na smrtni postelji je odklonil
katoliške zakramente za umirajoče.12
4 Karl V. 1500-1558 und seine Zeit, Hugo Soly, Wim Blockmans (ur.), Köln 2003.
5 Friedrich Edelmayer, Alfred Kohler (ur.), Wiener Beiträge zur Geschichte der
Neuzeit, zv. 19/1992. Verlag für Geschichte und Politik Wien, München 1992.
6 Volker Press, Maximilian II., v: Brigitte Haman (ur.), Die Habsburger. Ein
Biographisches Lexicon, Wien 1988, 361–364; Manfred Rudersdorf, Maximilian
II. 1564–1576, v: Anton Schindling, Walter Ziegler (ur.), Die Kaiser der Neuzeit
1519–1918. Heiliges Römisches Reich, Österreich, Deutschland, München 1990.
7 Grete Mecenseffy, Maximilian II. in neuer Sicht, v: Jahrbuch der Gesellschaft für
die Geschichte des Protestantismus in Österreich 92 (1976), 42–54.
8 Manfred Rudersdorf, Maximilian II., 78–97.
9 V: Neue Deutsche Biographie 16 (1990), 471–475.
10 Victor Bibl, Maximilian II., 77.
11 Grete Mecesenffy, Maximilian II, 46–48.
12 Manfred Rudersdorf, Maximilian II, 97.
125
