Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 132
RAZPRAVE, [TUDIJE
podložnikom na Kranjskem ter Trubarju svetoval, »kako in s kakš-
nimi pripomočki in po kakšni poti bi se pri njih najprimerneje
uredilo oznanjanje evangelija in prava delitev svetih zakramentov«.
Obenem pa kralja prosi, da bi posredoval za finančno podporo pri
deželanih na Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem ter pri hrvaških
in ogrskih grofih in gospodih, za katere je menil, da bi bili dolžni
podpreti tisk še bolj kot drugi narodi (»nationen«), ker ta dva jezika
uporabljajo »njihovi podložniki in tudi Turki, njihovi sosedje, in bodo
s tem proti Turkom dosegli več kot s sulicami in puškami«. Obenem
je poudaril, da so slovenske knjige plačali Kranjci.31
Že 27. julija je Trubar ponovno pisal Maksimilijanu II. Pismo je
skoraj enako kot tisto 15. julija, predvsem kar zadeva financiranje
hrvaškega tiska. V prvem delu obravnava vabilo kranjskih deželnih
stanov za predikanta, »ki naj bi razglasil božjo besedo in pri njih
delil zakramente, kakor jih je Kristus postavil«.32 Maksimilijana prosi,
da zaščiti tako njega samega kot tudi kranjske deželne stanove, če bi
se vrnil. Našteje tudi razloge, ki so pogojevali njegov odhod ter še
niso bili razveljavljeni in preklicani: »pred trinajstimi leti je izšel od
cesarskega veličanstva ukaz, naj me v ječo posade«, kmalu nato me je
»ljubljanski škof ekskomuniciral in v izobčitev obsodil«.33
Zadnje pismo Maksimilijanu je Trubar pisal 27. oktobra 1561. V
njem sporoča, da se je vrnil na Kranjsko kot nemški in slovenski
pridigar, da je pridigal v Ljubljani in nekaterih drugih krajih na
Kranjskem ter da je za novo vero pridobil nekaj duhovnikov.
Težišče pisma pa je posvečeno hrvaškemu tisku. Kralju poroča, da
se je želel zanesljivo prepričati, če so prevodi, ortografija in črke
hrvaškega in cirilskega tiska čitljivi in razumljivi »po vsej Hrvaški,
31 Jože Rajhman, PPT, 69.
32 Jože Rajhman, PPT, 76.
33 V pismu ljubljanskemu škofu Petru Seebachu 8. julija 1561 Trubar piše, da ni
prejel kraljevega ukaza za zapor ter da se ni nikoli izogibal zaslišanju. Tudi
ekskomunikacije ne omenja, temveč piše, da ga je »Urban brez kakršnega koli
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe [kar ne velja za Trubarjev
kanonikat, ki ga je po njegovi smrti prejel Tomaž Hren, kasnejši ljubljanski
škof] in prebend ter mi vzel vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod
iskal službe«, ter da se njegov »pravilni umik« nikakor »ne more presojati kot
beg«. (Jože Rajhman, PPT, 88.)
130
podložnikom na Kranjskem ter Trubarju svetoval, »kako in s kakš-
nimi pripomočki in po kakšni poti bi se pri njih najprimerneje
uredilo oznanjanje evangelija in prava delitev svetih zakramentov«.
Obenem pa kralja prosi, da bi posredoval za finančno podporo pri
deželanih na Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem ter pri hrvaških
in ogrskih grofih in gospodih, za katere je menil, da bi bili dolžni
podpreti tisk še bolj kot drugi narodi (»nationen«), ker ta dva jezika
uporabljajo »njihovi podložniki in tudi Turki, njihovi sosedje, in bodo
s tem proti Turkom dosegli več kot s sulicami in puškami«. Obenem
je poudaril, da so slovenske knjige plačali Kranjci.31
Že 27. julija je Trubar ponovno pisal Maksimilijanu II. Pismo je
skoraj enako kot tisto 15. julija, predvsem kar zadeva financiranje
hrvaškega tiska. V prvem delu obravnava vabilo kranjskih deželnih
stanov za predikanta, »ki naj bi razglasil božjo besedo in pri njih
delil zakramente, kakor jih je Kristus postavil«.32 Maksimilijana prosi,
da zaščiti tako njega samega kot tudi kranjske deželne stanove, če bi
se vrnil. Našteje tudi razloge, ki so pogojevali njegov odhod ter še
niso bili razveljavljeni in preklicani: »pred trinajstimi leti je izšel od
cesarskega veličanstva ukaz, naj me v ječo posade«, kmalu nato me je
»ljubljanski škof ekskomuniciral in v izobčitev obsodil«.33
Zadnje pismo Maksimilijanu je Trubar pisal 27. oktobra 1561. V
njem sporoča, da se je vrnil na Kranjsko kot nemški in slovenski
pridigar, da je pridigal v Ljubljani in nekaterih drugih krajih na
Kranjskem ter da je za novo vero pridobil nekaj duhovnikov.
Težišče pisma pa je posvečeno hrvaškemu tisku. Kralju poroča, da
se je želel zanesljivo prepričati, če so prevodi, ortografija in črke
hrvaškega in cirilskega tiska čitljivi in razumljivi »po vsej Hrvaški,
31 Jože Rajhman, PPT, 69.
32 Jože Rajhman, PPT, 76.
33 V pismu ljubljanskemu škofu Petru Seebachu 8. julija 1561 Trubar piše, da ni
prejel kraljevega ukaza za zapor ter da se ni nikoli izogibal zaslišanju. Tudi
ekskomunikacije ne omenja, temveč piše, da ga je »Urban brez kakršnega koli
zasliševanja in pravega zagovora oropal službe [kar ne velja za Trubarjev
kanonikat, ki ga je po njegovi smrti prejel Tomaž Hren, kasnejši ljubljanski
škof] in prebend ter mi vzel vse moje knjige, kar me je napotilo, da sem drugod
iskal službe«, ter da se njegov »pravilni umik« nikakor »ne more presojati kot
beg«. (Jože Rajhman, PPT, 88.)
130
