Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 139
JONATAN VINKLER
od katerih ty ludie bodo vesseli, od nih z vesseliem govore, radi
poslušaio inu drugim pravio. Koker de bi zdai en le-tak dober, risničin
glas inu marin k nom prisšal: Ty Turki so od našiga gospudi krala inu
od nega synov iz vseh slovenskih, crovaških inu vogerskih dežel, iz
Bosne inu iz Constantinopola cilu pregnani. Zatu mi inu vsi naši
otroci se ne bomo vže več bali Turkov, bomo žiher inu myr imeli pred
vsemi našimi souvražniki, ne bomo več štyvr daiali, ne težkih tlak
delali inu bodo naprei vže vselei rodovita leita.«2
Zaradi trajnega in vse prej kot blagega soočanja z vojaško nevar-
nostjo turškega polmeseca je tako Trubar mogel veselo oznanilo
evangelija zastran Kranjcev, Korošcev in Štajercev primerjati s poten-
cialno novico o zmagi nad Turki. Ti so bili namreč v 16. stoletju za
ljudi med Alpami in Adriatikom tako pričujoča grožnja, kot je na
primer za človeka 20. stoletja z rabo avtomobila povezana nevarnost
prometnih nesreč. Tako ne preseneča, da je v Trubarjevem opusu
ohranjeni idearij in imaginarij zastran Turkov, turškega ter islama
najcelovitejši tovrstni izraz slovenskega slovstva 16. stoletja.
Trubar se je s turško nevarnostjo seznanjal posredno, se dal o njej
informirati ali pa jo je spoznaval neposredno. Tako v njegovi zavesti
zagotovo nista mogla ostati brez odziva poletje in jesen 1529, ko je
študiral na Dunaju. Desetega maja tega leta je namreč sultan Sulej-
man I. Veličastni (1520–1566) z armado kar 150 000 mož (vojščakov
in prateža),3 ki so s seboj vozili nič manj kot 300 topov, krenil proti
Ogrski. Pri Osijeku je turška vojska postavila most čez Dravo, po
katerem naj bi vsaj šest dni zapored korakale Sulejmanove čete. Nato
si je mogočni turški vladar zavaroval hrbet, in sicer tako, da je
učinkovito izkoristil prerivanje ogrskega visokega plemstva za krono
sv. Štefana. Za ogrskega kralja je namreč (proti Ferdinandu Habsbur-
škemu) priznal Jana Zapoljskega. Sulejman in njegov ogrski vazal sta
se srečala blizu Mohača, Zapoljski pa je s poljubom roke prisegel
zvestobo turškemu vladarju. Osmanska vojska je nato 3. septembra
začela oblegati Budim. Mesto se je po petih dneh bojev vdalo, turški
sultan ga je 14. septembra prepustil Zapoljskemu, ki je bil tega dne
2 Primož Trubar, Ena dolga predguvor k Novemu testamentu (reprint), Ljubljana 1986.
3 Vasko Simoniti, Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16.
stoletju, Celje 1990, 129.
137
od katerih ty ludie bodo vesseli, od nih z vesseliem govore, radi
poslušaio inu drugim pravio. Koker de bi zdai en le-tak dober, risničin
glas inu marin k nom prisšal: Ty Turki so od našiga gospudi krala inu
od nega synov iz vseh slovenskih, crovaških inu vogerskih dežel, iz
Bosne inu iz Constantinopola cilu pregnani. Zatu mi inu vsi naši
otroci se ne bomo vže več bali Turkov, bomo žiher inu myr imeli pred
vsemi našimi souvražniki, ne bomo več štyvr daiali, ne težkih tlak
delali inu bodo naprei vže vselei rodovita leita.«2
Zaradi trajnega in vse prej kot blagega soočanja z vojaško nevar-
nostjo turškega polmeseca je tako Trubar mogel veselo oznanilo
evangelija zastran Kranjcev, Korošcev in Štajercev primerjati s poten-
cialno novico o zmagi nad Turki. Ti so bili namreč v 16. stoletju za
ljudi med Alpami in Adriatikom tako pričujoča grožnja, kot je na
primer za človeka 20. stoletja z rabo avtomobila povezana nevarnost
prometnih nesreč. Tako ne preseneča, da je v Trubarjevem opusu
ohranjeni idearij in imaginarij zastran Turkov, turškega ter islama
najcelovitejši tovrstni izraz slovenskega slovstva 16. stoletja.
Trubar se je s turško nevarnostjo seznanjal posredno, se dal o njej
informirati ali pa jo je spoznaval neposredno. Tako v njegovi zavesti
zagotovo nista mogla ostati brez odziva poletje in jesen 1529, ko je
študiral na Dunaju. Desetega maja tega leta je namreč sultan Sulej-
man I. Veličastni (1520–1566) z armado kar 150 000 mož (vojščakov
in prateža),3 ki so s seboj vozili nič manj kot 300 topov, krenil proti
Ogrski. Pri Osijeku je turška vojska postavila most čez Dravo, po
katerem naj bi vsaj šest dni zapored korakale Sulejmanove čete. Nato
si je mogočni turški vladar zavaroval hrbet, in sicer tako, da je
učinkovito izkoristil prerivanje ogrskega visokega plemstva za krono
sv. Štefana. Za ogrskega kralja je namreč (proti Ferdinandu Habsbur-
škemu) priznal Jana Zapoljskega. Sulejman in njegov ogrski vazal sta
se srečala blizu Mohača, Zapoljski pa je s poljubom roke prisegel
zvestobo turškemu vladarju. Osmanska vojska je nato 3. septembra
začela oblegati Budim. Mesto se je po petih dneh bojev vdalo, turški
sultan ga je 14. septembra prepustil Zapoljskemu, ki je bil tega dne
2 Primož Trubar, Ena dolga predguvor k Novemu testamentu (reprint), Ljubljana 1986.
3 Vasko Simoniti, Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16.
stoletju, Celje 1990, 129.
137
