Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 142
RAZPRAVE, [TUDIJE
konjenikov. Zlasti pa martolozi[9] požigajo in ropajo po hrvaškem in
kranjskem obmejnem ozemlju.« Na Dolenjskem se je pod naletom
znašla tudi cisterca v Stični, ki je nazadnje padla v turške roke.10
Po prvem turškem obleganju Dunaja 1529. strah pred turško
nevarnostjo ni le ostal, temveč se je skozi celo 16. stoletje do bitke pri
Sisku (1593) zaradi turških vojnih akcij v Srednji Evropi le še krepil –
predvsem pri prebivalcih pod Alpami in tudi pri Trubarju. Tako je
turška nevarnost že mladega Trubarja morda navedla, da je po odhodu
Sulejmanove vojske izpred Dunaja 1530. tudi sam pobral šila in kopita
ter zapustil metropolo ob Donavi. Njegovi spisi so tako pravcati
kalejdoskop slovenskih pogledov in odmevov na turško vprašanje, in
sicer tako na ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje kot na
nivoju tedanjega srednjeevropskega idearija in imaginarija.11
9 Turško iz novogr. harmátolos: pripadniki posebnega rodu turške vojske, ki so
služili kot člani trdnjavskih posadk ali kot obmejna vojska. Turška uprava je v
martološko vojsko sprejemala posameznike iz privilegiranih slojev krščanskega
prebivalstva (vlahi, vojnuki) in jim je dala določeno stopnjo avtonomije, njihova
naloga pa je bila varovanje in obramba meje. Če so bili konjeniki, je njihova
plača v 16. stoletju znašala 1600 asperov (1 goldinar) mesečno, nosili pa so orožje,
in sicer tako kot prostovoljci v turški vojski. Đorđe Pejanović, Opomba 78, v:
Benedikt Kuripečič, Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530, Sarajevo
1950, 21. Ignacij Voje, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja, Ljubljana 1996, 6.
10 J. Gruden, n. m. Turško obleganje samostana v Stični je postalo v slovenski
pripovedni prozi 19. stoletja tudi izrazito fabulativno artikuliran motiv, in sicer
v mohorjanski povesti Josipa Jurčiča Jurij Kozjak, kjer je pripovednik črpal iz
opisa, ki ga je našel v Slavi Vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Mirko
Rupel, Opombe, v: Zbrana dela Josipa Jurčiča 1, ur. Mirko Rupel, Ljubljana 1946,
302. O smereh turških vpadov na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju glej
poglavje Povsod je strah, povsod je smrt, v: V. Simoniti, n. d., 82–94, kronologijo pa
v poglavju Kronologija turških vpadov na slovensko ozemlje in obramba pred njimi, v:
I. Voje, n. d., 17–54.
11 Kot do vseh drugih vprašanj svojega časa, je bilo splošno evropsko stališče tudi
do Turkov, ki so za civilizacijo Okcidenta na ravni idearija predstavljali sovražnike
»prave vere« ter tako tudi vsega dobrega in civiliziranega, v 16. stoletju povsem
jasno definirano. Vendar tudi decidirano izključujoče. O kakršnem koli
tozadevnem zgodovinskem »medkulturnem dialogu« – le-ta je dandanašnji še
vedno predvsem (najverjetneje pa tudi samo) brezbarvni politični konstrukt
Evropske komisije in njenih patološko servilnih podanikov v znanstvenih vrstah,
brez resne generične intelektualne podkletitve, kritičnemu analitičnemu
premišljevalcu pa razkrije več miselnih lukenj kot švicarski sir – pa ni bilo ne
duha ne sluha, vsaj zgodovinski viri o čem takem molčijo kot zaliti.
140
konjenikov. Zlasti pa martolozi[9] požigajo in ropajo po hrvaškem in
kranjskem obmejnem ozemlju.« Na Dolenjskem se je pod naletom
znašla tudi cisterca v Stični, ki je nazadnje padla v turške roke.10
Po prvem turškem obleganju Dunaja 1529. strah pred turško
nevarnostjo ni le ostal, temveč se je skozi celo 16. stoletje do bitke pri
Sisku (1593) zaradi turških vojnih akcij v Srednji Evropi le še krepil –
predvsem pri prebivalcih pod Alpami in tudi pri Trubarju. Tako je
turška nevarnost že mladega Trubarja morda navedla, da je po odhodu
Sulejmanove vojske izpred Dunaja 1530. tudi sam pobral šila in kopita
ter zapustil metropolo ob Donavi. Njegovi spisi so tako pravcati
kalejdoskop slovenskih pogledov in odmevov na turško vprašanje, in
sicer tako na ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje kot na
nivoju tedanjega srednjeevropskega idearija in imaginarija.11
9 Turško iz novogr. harmátolos: pripadniki posebnega rodu turške vojske, ki so
služili kot člani trdnjavskih posadk ali kot obmejna vojska. Turška uprava je v
martološko vojsko sprejemala posameznike iz privilegiranih slojev krščanskega
prebivalstva (vlahi, vojnuki) in jim je dala določeno stopnjo avtonomije, njihova
naloga pa je bila varovanje in obramba meje. Če so bili konjeniki, je njihova
plača v 16. stoletju znašala 1600 asperov (1 goldinar) mesečno, nosili pa so orožje,
in sicer tako kot prostovoljci v turški vojski. Đorđe Pejanović, Opomba 78, v:
Benedikt Kuripečič, Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530, Sarajevo
1950, 21. Ignacij Voje, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja, Ljubljana 1996, 6.
10 J. Gruden, n. m. Turško obleganje samostana v Stični je postalo v slovenski
pripovedni prozi 19. stoletja tudi izrazito fabulativno artikuliran motiv, in sicer
v mohorjanski povesti Josipa Jurčiča Jurij Kozjak, kjer je pripovednik črpal iz
opisa, ki ga je našel v Slavi Vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Mirko
Rupel, Opombe, v: Zbrana dela Josipa Jurčiča 1, ur. Mirko Rupel, Ljubljana 1946,
302. O smereh turških vpadov na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju glej
poglavje Povsod je strah, povsod je smrt, v: V. Simoniti, n. d., 82–94, kronologijo pa
v poglavju Kronologija turških vpadov na slovensko ozemlje in obramba pred njimi, v:
I. Voje, n. d., 17–54.
11 Kot do vseh drugih vprašanj svojega časa, je bilo splošno evropsko stališče tudi
do Turkov, ki so za civilizacijo Okcidenta na ravni idearija predstavljali sovražnike
»prave vere« ter tako tudi vsega dobrega in civiliziranega, v 16. stoletju povsem
jasno definirano. Vendar tudi decidirano izključujoče. O kakršnem koli
tozadevnem zgodovinskem »medkulturnem dialogu« – le-ta je dandanašnji še
vedno predvsem (najverjetneje pa tudi samo) brezbarvni politični konstrukt
Evropske komisije in njenih patološko servilnih podanikov v znanstvenih vrstah,
brez resne generične intelektualne podkletitve, kritičnemu analitičnemu
premišljevalcu pa razkrije več miselnih lukenj kot švicarski sir – pa ni bilo ne
duha ne sluha, vsaj zgodovinski viri o čem takem molčijo kot zaliti.
140
