Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 144
RAZPRAVE, [TUDIJE
besedilnega prikaza razlikovati od popisa bitja in nehanja rimske
cerkve – papežnikov –, toda z argumentom per negationem hkrati tudi
od verovanja judov in muslimanov. Turška problematika je tako za
teološko in (avto)biografsko ena najpomembnejših tematskih osi v
opusu prvega intendenta protestantske cerkve na Kranjskem.
Zastran podob Turkov, ki so bile del splošnega evropskega imagi-
narija in jih je Trubar ubesedil v svojih delih, med nemškim prosto-
rom in spisi našega reformatorja ni znatnejših razlik. Turki so bili
tedaj v pridižni eksegezi ponavadi šteti med šibe Božje – podobno
kot kuga, lakota, toča, pozeba, poplave in požari – ter so veljali za
enega znakov prihajajočega konca sveta. Popis okrutnosti »neverni-
kov« je bil običajen del pridig 16. stoletja in obligatni segment maš
contra Turcos; oboje je bilo hkrati tudi najučinkovitejše propagandno
orodje za oblikovanje protiturškega »javnega mnenja«.14 Protiturški
govori so postali konec 15. in v začetku 16. stoletja posebna vrsta
humanističnega novolatinskega in vernakularnega govorništva ter
polemičnega spisja, najbolj pomenljiv in pogosto tudi precej indivi-
dualiziran odziv pa je turško vprašanje našlo zlasti v protestantski
cerkveni pesmi, in to tako v nemški kot slovenski. Poleg tega je
protestantska Cerkev že s svojim ustanovitvenim očetom Martinom
Luthrom Turke ugledovala kot kazen za grehe krščanstva, zlasti kot
pošteno odmeno za »živahno« spolno življenje in frivolnost v social-
nem občevanju s strani duhovnov rimske cerkve ter seveda kot plačilo
nejevoljnega Boga za takšno bogočastje, ki naj bi ga Vsevišnji ne
odobraval – za »malikovanje« rimske cerkve.15 Ko Luther razpravlja o
Turkih, jih praktično povsod stavi v razmerje do papeža in samega
Satana: med rimskim pontifeksom in Turki naj bi po reformator-
jevem mišljenju obstajalo zavezništvo, peklenska aliansa, ki je del
Hudičevega komplota, s pomočjo katerega grešni in (zato) oslabeli
krščanski svet napada z osmansko armado, malikovanjem rimske
cerkve in z najrazličnejšimi pogubnimi skušnjavami. Za Luthra je bil
14 Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991,
246–271.
15 »Aber weil der Türke gleichwohl Gottes Rute und eine Plage über die Sünde beider ist
[poudaril J. V.] …«, Martin Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken (1530), ur.
Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 19.
142
besedilnega prikaza razlikovati od popisa bitja in nehanja rimske
cerkve – papežnikov –, toda z argumentom per negationem hkrati tudi
od verovanja judov in muslimanov. Turška problematika je tako za
teološko in (avto)biografsko ena najpomembnejših tematskih osi v
opusu prvega intendenta protestantske cerkve na Kranjskem.
Zastran podob Turkov, ki so bile del splošnega evropskega imagi-
narija in jih je Trubar ubesedil v svojih delih, med nemškim prosto-
rom in spisi našega reformatorja ni znatnejših razlik. Turki so bili
tedaj v pridižni eksegezi ponavadi šteti med šibe Božje – podobno
kot kuga, lakota, toča, pozeba, poplave in požari – ter so veljali za
enega znakov prihajajočega konca sveta. Popis okrutnosti »neverni-
kov« je bil običajen del pridig 16. stoletja in obligatni segment maš
contra Turcos; oboje je bilo hkrati tudi najučinkovitejše propagandno
orodje za oblikovanje protiturškega »javnega mnenja«.14 Protiturški
govori so postali konec 15. in v začetku 16. stoletja posebna vrsta
humanističnega novolatinskega in vernakularnega govorništva ter
polemičnega spisja, najbolj pomenljiv in pogosto tudi precej indivi-
dualiziran odziv pa je turško vprašanje našlo zlasti v protestantski
cerkveni pesmi, in to tako v nemški kot slovenski. Poleg tega je
protestantska Cerkev že s svojim ustanovitvenim očetom Martinom
Luthrom Turke ugledovala kot kazen za grehe krščanstva, zlasti kot
pošteno odmeno za »živahno« spolno življenje in frivolnost v social-
nem občevanju s strani duhovnov rimske cerkve ter seveda kot plačilo
nejevoljnega Boga za takšno bogočastje, ki naj bi ga Vsevišnji ne
odobraval – za »malikovanje« rimske cerkve.15 Ko Luther razpravlja o
Turkih, jih praktično povsod stavi v razmerje do papeža in samega
Satana: med rimskim pontifeksom in Turki naj bi po reformator-
jevem mišljenju obstajalo zavezništvo, peklenska aliansa, ki je del
Hudičevega komplota, s pomočjo katerega grešni in (zato) oslabeli
krščanski svet napada z osmansko armado, malikovanjem rimske
cerkve in z najrazličnejšimi pogubnimi skušnjavami. Za Luthra je bil
14 Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991,
246–271.
15 »Aber weil der Türke gleichwohl Gottes Rute und eine Plage über die Sünde beider ist
[poudaril J. V.] …«, Martin Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken (1530), ur.
Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 19.
142
