Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 140
RAZPRAVE, [TUDIJE
ob turški pomoči in prisotnosti slavnostno ustoličen, nakar je turški
poglavar z vojsko krenil proti Bratislavi in Dunaju.4 Osvojitev mesta
ob lepi, modri Donavi pa bi bila za turški imperij izjemnega pomena,
saj bi mu po bitki pri Mohaču, ki je za turško ekspanzijo odprla
Ogrsko, enako kazalo tudi zastran prodora naprej v Srednjo Evropo.
V obrambi Dunaja, ki ji je poveljeval Nikolaj Salm, se je številčno
premočnim napadalcem zoperstavljalo le 16 000 branilcev s 70 to-
povi, med vojščaki pa so bili tudi številni kranjski deželani in plemiči
iz družin Gall, Lamberg, Thurn, Auersperg, Gallenberg, Kacijanar …
Glavni turški napad je 14. oktobra 1529 spodletel, obramba je zdržala,
in ker se je tudi turška armada začela spoprijemati s sovražnikom, ki
je bil precej bolj nevaren od orožja dunajskih branilcev, predvsem pa
neviden – z boleznimi –, je Sulejman prekinil obleganje in se z armado
v hitrem pohodnem tempu vrnil domov.5 Cesarsko stolno mesto je
bilo tako do nadaljnjega izven neposredne nevarnosti, so pa veliko
škodo utrpele Zgornja in Spodnja Avstrija, Štajerska in Ogrska.
Sulejmanove čete, »morilski in požigalski Turki«, namreč že med oble-
ganjem Dunaja svojega bojnega delovanja niso osredotočile samo na
stolno mesto Habsburžanov, temveč so ob Donavi prodrle celo do
Linza in Regensburga. Pri tem so vojaki plenili in požigali tako
posvetno kot cerkveno imetje, odganjali ljudi v suženjstvo, spravili
številna dekleta ob dostojanstvo, pa tudi marsikatero otroško tru-
pelce se je znašlo nabodeno na kopjih, glas o tem pa je dosegel celo
prestrašene prebivalce sicer močno utrjenega Straßburga.
Strah pred Turki je tako sčasoma kot gosta megla napolnil Evropo.
Kajti v 16. stoletju sega Osmansko cesarstvo od Budima do Bagdada
in od Nila do Krima, mreže svojega vpliva pa razpne tudi čez pretežni
del severne Afrike. Evropa je oblegana sistematično, udarce pa krščan-
ski vladarji ponavadi dobijo na domačih tleh: 1389. bitka na Kosovem
polju, nato spoprijem pri Nikopolju (1396), 1453. pade Carigrad,6
4 N. d., 118.
5 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, 566–568.
6 Padec Carigrada je izzval na Zahodu pravi šok. Enej Silvij Piccolomini, kasnejši
papež Pij II. (1458–1464), je tedaj zapisal: »V preteklosti smo poželi udarce v
Aziji in Afriki, to pomeni v tujini. Toda sedaj nas tepejo v Evropi, v naši domovini,
doma. Kdo bo morda ugovarjal, da so nekdaj Turki prišli iz Azije v Grčijo, da so
138
ob turški pomoči in prisotnosti slavnostno ustoličen, nakar je turški
poglavar z vojsko krenil proti Bratislavi in Dunaju.4 Osvojitev mesta
ob lepi, modri Donavi pa bi bila za turški imperij izjemnega pomena,
saj bi mu po bitki pri Mohaču, ki je za turško ekspanzijo odprla
Ogrsko, enako kazalo tudi zastran prodora naprej v Srednjo Evropo.
V obrambi Dunaja, ki ji je poveljeval Nikolaj Salm, se je številčno
premočnim napadalcem zoperstavljalo le 16 000 branilcev s 70 to-
povi, med vojščaki pa so bili tudi številni kranjski deželani in plemiči
iz družin Gall, Lamberg, Thurn, Auersperg, Gallenberg, Kacijanar …
Glavni turški napad je 14. oktobra 1529 spodletel, obramba je zdržala,
in ker se je tudi turška armada začela spoprijemati s sovražnikom, ki
je bil precej bolj nevaren od orožja dunajskih branilcev, predvsem pa
neviden – z boleznimi –, je Sulejman prekinil obleganje in se z armado
v hitrem pohodnem tempu vrnil domov.5 Cesarsko stolno mesto je
bilo tako do nadaljnjega izven neposredne nevarnosti, so pa veliko
škodo utrpele Zgornja in Spodnja Avstrija, Štajerska in Ogrska.
Sulejmanove čete, »morilski in požigalski Turki«, namreč že med oble-
ganjem Dunaja svojega bojnega delovanja niso osredotočile samo na
stolno mesto Habsburžanov, temveč so ob Donavi prodrle celo do
Linza in Regensburga. Pri tem so vojaki plenili in požigali tako
posvetno kot cerkveno imetje, odganjali ljudi v suženjstvo, spravili
številna dekleta ob dostojanstvo, pa tudi marsikatero otroško tru-
pelce se je znašlo nabodeno na kopjih, glas o tem pa je dosegel celo
prestrašene prebivalce sicer močno utrjenega Straßburga.
Strah pred Turki je tako sčasoma kot gosta megla napolnil Evropo.
Kajti v 16. stoletju sega Osmansko cesarstvo od Budima do Bagdada
in od Nila do Krima, mreže svojega vpliva pa razpne tudi čez pretežni
del severne Afrike. Evropa je oblegana sistematično, udarce pa krščan-
ski vladarji ponavadi dobijo na domačih tleh: 1389. bitka na Kosovem
polju, nato spoprijem pri Nikopolju (1396), 1453. pade Carigrad,6
4 N. d., 118.
5 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, 566–568.
6 Padec Carigrada je izzval na Zahodu pravi šok. Enej Silvij Piccolomini, kasnejši
papež Pij II. (1458–1464), je tedaj zapisal: »V preteklosti smo poželi udarce v
Aziji in Afriki, to pomeni v tujini. Toda sedaj nas tepejo v Evropi, v naši domovini,
doma. Kdo bo morda ugovarjal, da so nekdaj Turki prišli iz Azije v Grčijo, da so
138
