Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 145
JONATAN VINKLER
Turek poleg Juda in papežnika Satanov soldat številka ena: »Denn
der Türke ist (wie gesagt) ein Diener des Teufels, der nicht allein Land
und Leute mit dem Schwert verderbt (welches wir hernach hören
werden), sondern auch den christlichen Glauben und unsern lieben
Herrn Jesus Christus verwüstet.«16
Tako se tudi krščanski vojščaki pri boju s Turki sploh naj ne bi
lasali s fizičnimi nasprotniki, temveč z demoni: »In če boste odjezdili
v boj proti Turkom, bodite prepričani, da se ne bojujete proti bitjem
iz mesa in krvi, proti ljudem. […] Nasprotno, bodite gotovi, da se
vojskujete proti hudičevim vojskam. […] Zato ne zaupajte v kopje,
meč, arkebuzo niti v svojo moč ali številčnost, kajti to demonov prav
nič ne straši. […] Kajti ko se bojujemo proti zlim duhovom, je treba,
da so ob nas angeli, to pa se zgodi, če se ponižamo, molimo k Bogu
in če verjamemo njegovi besedi.«17 Za gotovo zmago nad nevernikom
seveda pomaga tudi naslednji recept: »Laß Türken und alle Gottlosen,
wenn sie nicht anders wollen, zum Teufel fahren,«18 zagotovo pa ni
nič bolj zdravilnega v Božjih očeh kot sta defetistična pokora in
krotko, neopazno eksistiranje. In tako so se mestni gospodje v Bernu
leta 1543 spričo nedavnih turških zmag, »zelo nevarnih dogodb, ki
jih Gospod pošilja nad nas zavoljo naših grehov,« odločili, da prepo-
vedo »vse plese, tako poročne kot vse ostale, popolnoma vse frivolne
pesmi in ves neprimeren hrup, vik in krik«.19 Pri Luthru je torej strah
prerasel v paniko: če na krščansko Cerkev navali Satan s svojimi
pomagači papežniki in Turki, tedaj nas (lahko le) Bog obvaruj(e). In
če bi že prišlo do spoprijema s Turki, duhovniki ne smejo sodelovati.
Nekoliko drugačno stališče do turškega vprašanja je zavzel Erazem
Rotterdamski. Dojemljivi učenjak, lux mundi tedanje dobe, se je kljub
svoji dosledni posredujoči in spravljivi drži do vseh ter (skoraj) vsega
od svojega izhodiščnega pacifizma miselno vendarle prikopal do
16 M. Luther, Vom Kriege wider die Türken (1529), Digitale Bibliothek Band 63, 10.
In tudi: »So ist auch das sicher, daß unter den Türken, als des Teufels Heer,
keiner ist, der (ein) Christ sei oder ein demütiges und richtiges Herz habe.« M.
Luther, n. d., 22.
17 J. Delumeau, n. d., 100, 101.
18 M. Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken, 40.
19 J. Delumeau, n. d., 99, 100.
143
Turek poleg Juda in papežnika Satanov soldat številka ena: »Denn
der Türke ist (wie gesagt) ein Diener des Teufels, der nicht allein Land
und Leute mit dem Schwert verderbt (welches wir hernach hören
werden), sondern auch den christlichen Glauben und unsern lieben
Herrn Jesus Christus verwüstet.«16
Tako se tudi krščanski vojščaki pri boju s Turki sploh naj ne bi
lasali s fizičnimi nasprotniki, temveč z demoni: »In če boste odjezdili
v boj proti Turkom, bodite prepričani, da se ne bojujete proti bitjem
iz mesa in krvi, proti ljudem. […] Nasprotno, bodite gotovi, da se
vojskujete proti hudičevim vojskam. […] Zato ne zaupajte v kopje,
meč, arkebuzo niti v svojo moč ali številčnost, kajti to demonov prav
nič ne straši. […] Kajti ko se bojujemo proti zlim duhovom, je treba,
da so ob nas angeli, to pa se zgodi, če se ponižamo, molimo k Bogu
in če verjamemo njegovi besedi.«17 Za gotovo zmago nad nevernikom
seveda pomaga tudi naslednji recept: »Laß Türken und alle Gottlosen,
wenn sie nicht anders wollen, zum Teufel fahren,«18 zagotovo pa ni
nič bolj zdravilnega v Božjih očeh kot sta defetistična pokora in
krotko, neopazno eksistiranje. In tako so se mestni gospodje v Bernu
leta 1543 spričo nedavnih turških zmag, »zelo nevarnih dogodb, ki
jih Gospod pošilja nad nas zavoljo naših grehov,« odločili, da prepo-
vedo »vse plese, tako poročne kot vse ostale, popolnoma vse frivolne
pesmi in ves neprimeren hrup, vik in krik«.19 Pri Luthru je torej strah
prerasel v paniko: če na krščansko Cerkev navali Satan s svojimi
pomagači papežniki in Turki, tedaj nas (lahko le) Bog obvaruj(e). In
če bi že prišlo do spoprijema s Turki, duhovniki ne smejo sodelovati.
Nekoliko drugačno stališče do turškega vprašanja je zavzel Erazem
Rotterdamski. Dojemljivi učenjak, lux mundi tedanje dobe, se je kljub
svoji dosledni posredujoči in spravljivi drži do vseh ter (skoraj) vsega
od svojega izhodiščnega pacifizma miselno vendarle prikopal do
16 M. Luther, Vom Kriege wider die Türken (1529), Digitale Bibliothek Band 63, 10.
In tudi: »So ist auch das sicher, daß unter den Türken, als des Teufels Heer,
keiner ist, der (ein) Christ sei oder ein demütiges und richtiges Herz habe.« M.
Luther, n. d., 22.
17 J. Delumeau, n. d., 100, 101.
18 M. Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken, 40.
19 J. Delumeau, n. d., 99, 100.
143
