Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 147
JONATAN VINKLER
Trubar je bil zagotovo mnogo bližji Luthrovemu pogledu na
turško vprašanje kot Erazmovi misli, v delu, ki je za raziskovalca
reformatorjevega življenja prava Noetova barka drobnih, vendar
pomenljivih informacij o življenju Primoža Trubarja, v Catechizmu z
dveima izlagama (1575), pa je moč prebrati reminiscenco na Trubar-
jevo zgodnjo izkušnjo s turško nevarnostjo: »Mui oča, kadar ie na
Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cerkou vso enimu
krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim jogrom,
velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v
tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v
kori, kir nei mogel zgoreti, roke odbili,[22 ] oči izteknili inu tu malane
ie vse proč palu. Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih
zlatih. Te iste bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu
tim bozim sosedom dal, de bi ž nimi bili orali, suie otroke živili.«23
Argumentacijska struktura meri kajpak na protestantsko odvrnitev
vernika od reprezentacije božjega v obliki kipov in podob – zgornja
pripoved je umeščena v poglavje Od pildov, malane –, turška nevarnost
pa igra v katekizemskem besedilu pomembno katehetično/vzgojno
vlogo, kajti Trubarjev ne posebej skrbno prikriti argument je, da
Vsevišnji podob zglednih izpovedovalcev krščanske vere, svetnikov,
že ne bi pustil pod turške sablje, če bi seveda s takšnim upodabljanjem
soglašal, vendar daje biografski element jasno vedeti, da se je Trubar
s turško nevarnostjo srečeval od mladosti, in sicer ali neposredno (ob
obleganju Dunaja) ali pa je o njej poizvedel.
Slednje ni bilo nič nenavadnega, kajti v 15. in 16. stoletju so bile
slovenske dežele za osmanske vojake »prebivališče vojne«, antroponim
Turki pa so v imaginariju Srednje Evrope že v 15. stoletju začeli nado-
meščati apelativi oz. občne sintagme dedni sovražniki (krščanske vere),
grozoviti tirani, krvoločni psi, stekli psi, ptiči smrti, malharji, požigalci itd.24
22 Taki prizori na Kranjskem in Štajerskem v 16. stoletju niso bili redki. Turška
vojska je npr. leta 1530 udelavala v okolici kartuzije Žiče, kjer je tamkajšnjega
priorja Andreja doletela skrajno neblaga usoda – Turki so ga razsekali na kose.
J. Gruden, n. d., 570.
23 Zbrana dela Primoža Trubarja II, ur. Franika Krajnc - Vrečko, Ljubljana 2003,
226.
24 Renner und Brenner, Sackman, Sachleute; I. Voje, n. d., 20; V. Simoniti, n. d., 40, 94.
145
Trubar je bil zagotovo mnogo bližji Luthrovemu pogledu na
turško vprašanje kot Erazmovi misli, v delu, ki je za raziskovalca
reformatorjevega življenja prava Noetova barka drobnih, vendar
pomenljivih informacij o življenju Primoža Trubarja, v Catechizmu z
dveima izlagama (1575), pa je moč prebrati reminiscenco na Trubar-
jevo zgodnjo izkušnjo s turško nevarnostjo: »Mui oča, kadar ie na
Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cerkou vso enimu
krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim jogrom,
velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v
tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v
kori, kir nei mogel zgoreti, roke odbili,[22 ] oči izteknili inu tu malane
ie vse proč palu. Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih
zlatih. Te iste bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu
tim bozim sosedom dal, de bi ž nimi bili orali, suie otroke živili.«23
Argumentacijska struktura meri kajpak na protestantsko odvrnitev
vernika od reprezentacije božjega v obliki kipov in podob – zgornja
pripoved je umeščena v poglavje Od pildov, malane –, turška nevarnost
pa igra v katekizemskem besedilu pomembno katehetično/vzgojno
vlogo, kajti Trubarjev ne posebej skrbno prikriti argument je, da
Vsevišnji podob zglednih izpovedovalcev krščanske vere, svetnikov,
že ne bi pustil pod turške sablje, če bi seveda s takšnim upodabljanjem
soglašal, vendar daje biografski element jasno vedeti, da se je Trubar
s turško nevarnostjo srečeval od mladosti, in sicer ali neposredno (ob
obleganju Dunaja) ali pa je o njej poizvedel.
Slednje ni bilo nič nenavadnega, kajti v 15. in 16. stoletju so bile
slovenske dežele za osmanske vojake »prebivališče vojne«, antroponim
Turki pa so v imaginariju Srednje Evrope že v 15. stoletju začeli nado-
meščati apelativi oz. občne sintagme dedni sovražniki (krščanske vere),
grozoviti tirani, krvoločni psi, stekli psi, ptiči smrti, malharji, požigalci itd.24
22 Taki prizori na Kranjskem in Štajerskem v 16. stoletju niso bili redki. Turška
vojska je npr. leta 1530 udelavala v okolici kartuzije Žiče, kjer je tamkajšnjega
priorja Andreja doletela skrajno neblaga usoda – Turki so ga razsekali na kose.
J. Gruden, n. d., 570.
23 Zbrana dela Primoža Trubarja II, ur. Franika Krajnc - Vrečko, Ljubljana 2003,
226.
24 Renner und Brenner, Sackman, Sachleute; I. Voje, n. d., 20; V. Simoniti, n. d., 40, 94.
145
