Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 146
RAZPRAVE, [TUDIJE
potrebnosti obrambne vojne proti Turkom, ki pa naj sledi šele tedaj,
ko so izčrpane vse nevojaške možnosti. V svojem spisu De Bello Turcis
inferendo (1530), ki je nastal kot odgovor na Luthrovo delo Von Kriege
wieder die Türken (1529), je zavzel precej bolj realistično stališče kot
Luther, kajti Erazmova misel je zastran obrambe pred turško vojsko
prosta vsega Luthrovega eshatološkega razumevanja vojne proti
»dednemu sovražniku krščanske vere«:
»Koliko je bilo hudega morjenja, s katerim so [Turki], barbarsko
pleme neznanega izvora, stiskali kristjane? Koliko zaselkov, otokov
in pokrajin so že izpulili izpod krščanske oblasti? Situacija se je
zasukala tako, da se zdi, da bo, če nas ne obrani Božja desnica, kmalu
zaseden še preostanek krščanskega sveta, kajti poleg tega, da moramo
zaradi našega krščanskega občestva to nesrečo šteti za skupno zlo, se
nam more pripetiti, da bomo na koncu vsi potegnili isti konec. Če
gori pri sosedu, je ogrožena tudi vaša imovina, predvsem pa je v
nevarnosti cela vas, če požar zajame katero od bivališč. Zato je treba
poslati pomoč.«20
Erazmova beseda je imela takrat precejšnjo težo, humanist pa je
navedene vrstice napisal najbrž tudi zato, ker je bil v pisemskem
stiku z avstrijskimi, ogrskimi in poljskimi učenjaki, pa morebiti tudi
zato, ker ga je krog okoli cesarja Karla V. nagovoril, naj se javno
odzove na Luthrov defetizem. Sta pa oba – tako Luther kot Erazem
– soglašala, da ga ni boljšega recepta za odvrnitev turške sile, kot je
s ponižnim kesanjem utolažiti Božjo jezo. Kolesa zgodovine v 16.
stoletju namreč še niso povsem usmerjale in obračale odločitve na
bojnem polju ter vojna sreča in spretnost vojakov, temveč po malem
(toda odločilno) še vedno Vsevišnji. Erazem je tako zapisal: »Če
želimo uspešno dovršiti naše delo in imeti vrat prost turškega jarma,
bomo morali, preden izženemo gnusno turško pleme, iz naših src
prepoditi pohlep, častihlepje, željo po moči, brezbrižnost, razpaš-
nost, veselje do užitkov, prevaro, jezo, sovraštvo in zavist,« Luther
pa je dušne pastirje pozval: »Pridigarji, spodbujajmo ljudi predvsem
h kesanju …«21
20 N. d., 99.
21 Oba navedka v J. Delumeau, n. d., 100.
144
potrebnosti obrambne vojne proti Turkom, ki pa naj sledi šele tedaj,
ko so izčrpane vse nevojaške možnosti. V svojem spisu De Bello Turcis
inferendo (1530), ki je nastal kot odgovor na Luthrovo delo Von Kriege
wieder die Türken (1529), je zavzel precej bolj realistično stališče kot
Luther, kajti Erazmova misel je zastran obrambe pred turško vojsko
prosta vsega Luthrovega eshatološkega razumevanja vojne proti
»dednemu sovražniku krščanske vere«:
»Koliko je bilo hudega morjenja, s katerim so [Turki], barbarsko
pleme neznanega izvora, stiskali kristjane? Koliko zaselkov, otokov
in pokrajin so že izpulili izpod krščanske oblasti? Situacija se je
zasukala tako, da se zdi, da bo, če nas ne obrani Božja desnica, kmalu
zaseden še preostanek krščanskega sveta, kajti poleg tega, da moramo
zaradi našega krščanskega občestva to nesrečo šteti za skupno zlo, se
nam more pripetiti, da bomo na koncu vsi potegnili isti konec. Če
gori pri sosedu, je ogrožena tudi vaša imovina, predvsem pa je v
nevarnosti cela vas, če požar zajame katero od bivališč. Zato je treba
poslati pomoč.«20
Erazmova beseda je imela takrat precejšnjo težo, humanist pa je
navedene vrstice napisal najbrž tudi zato, ker je bil v pisemskem
stiku z avstrijskimi, ogrskimi in poljskimi učenjaki, pa morebiti tudi
zato, ker ga je krog okoli cesarja Karla V. nagovoril, naj se javno
odzove na Luthrov defetizem. Sta pa oba – tako Luther kot Erazem
– soglašala, da ga ni boljšega recepta za odvrnitev turške sile, kot je
s ponižnim kesanjem utolažiti Božjo jezo. Kolesa zgodovine v 16.
stoletju namreč še niso povsem usmerjale in obračale odločitve na
bojnem polju ter vojna sreča in spretnost vojakov, temveč po malem
(toda odločilno) še vedno Vsevišnji. Erazem je tako zapisal: »Če
želimo uspešno dovršiti naše delo in imeti vrat prost turškega jarma,
bomo morali, preden izženemo gnusno turško pleme, iz naših src
prepoditi pohlep, častihlepje, željo po moči, brezbrižnost, razpaš-
nost, veselje do užitkov, prevaro, jezo, sovraštvo in zavist,« Luther
pa je dušne pastirje pozval: »Pridigarji, spodbujajmo ljudi predvsem
h kesanju …«21
20 N. d., 99.
21 Oba navedka v J. Delumeau, n. d., 100.
144
