Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 155
JONATAN VINKLER
kot zavojevalcev in zato objektivnega zla, nesreče za Kranjce, pola-
goma prerasla v imago, v katerem Turki figurirajo kot hlapci peklen-
skega gospodarja, vendar ne tudi kot zanikovalci čisto vsega dobrega
ali celo brezverci. Trubar namreč povsem jasno artikulira, da islam43
pač ni prava vera, ker ni krščanska. Tako pridejo Turki po smrti
menda v »tople kraje« podzemlja,44 vendar Mohamedov nauk zato
zagotovo ni ne-vera, kajti dejstvo, da Turki, muslimani so verniki in
imajo tako nekaj vendarle opraviti z božjim, izpričujejo čudeži, ki da
se godijo med ljudstvom pod zastavo s polmesecem. Slehernik 16.
stoletja je bil kajpak natanko poučen, da sta nevernost/brezvernost
in božanska intervencija v obliki mirakla združljiva kot olje in voda,
Trubar pa zapiše: »Glih taku še zdai, per sadašnih čassih inu poprei
per aydih, iudih, Turkih inu kersčenikih, [je] le-ta Zludi mnogotera
čudessa inu caihne delal inu izkazal. Ty Turki, kadar kei eniga voli oli
kako drugo dobro živino zgube, taku no oblubio k ani nih cerqvi
pelati inu offrovati. Taku no zdaici naido.«45
Turški bog je torej sam Satan, toda Trubar je menil, da določene
stične točke med temeljnima svetima knjigama kristjanov in musli-
manov – med Biblijo, ki jo za svoj temelj vsaj deklarativno šteje
krščanstvo, in Kuranom – vendarle obstajajo, in tako tudi »[o]ben […],
Jud, Turk Divice Marie, prerokou, jogrou, svetnikou ne zašpotuie«.46
Podobno kot v katekizemskih besedilih razmišlja Trubar tudi v
simboličnih knjigah – Turki so Zlodejevi pomagači in zaslužena Božja
kazen za kristjane –, le da je tod zaradi narave pisanja, ki je zahtevala
kar moči veliko teološko določ(e)nost in dokončnost, jasnejši tudi
pri definiranju podobe Turkov z ozirom na stanje v krščanstvu.
Tako je v Articulih (1562) mogoče prebrati, da se osmanske vojske
s krščanskimi vojščaki trajno uspešno ne lasajo zaradi nekega sploš-
nega, nedoločnega stanja grešnosti v krščanskem svetu, temveč zaradi
43 Trubar se je s posameznimi elementi doktrine in verske prakse islama ob
primerjalno-kontrastivnem prikazu judovske vere in posameznih »nepravo-
vernih« protestantskih smeri (npr. schwenckfeldijanci) polemično spoprijemal
v Articulih (1562) in v prvem delu (credenda) Cerkovne ordninge (1564).
44 N. d., 67.
45 N. d., 207.
46 N. d., 173.
153
kot zavojevalcev in zato objektivnega zla, nesreče za Kranjce, pola-
goma prerasla v imago, v katerem Turki figurirajo kot hlapci peklen-
skega gospodarja, vendar ne tudi kot zanikovalci čisto vsega dobrega
ali celo brezverci. Trubar namreč povsem jasno artikulira, da islam43
pač ni prava vera, ker ni krščanska. Tako pridejo Turki po smrti
menda v »tople kraje« podzemlja,44 vendar Mohamedov nauk zato
zagotovo ni ne-vera, kajti dejstvo, da Turki, muslimani so verniki in
imajo tako nekaj vendarle opraviti z božjim, izpričujejo čudeži, ki da
se godijo med ljudstvom pod zastavo s polmesecem. Slehernik 16.
stoletja je bil kajpak natanko poučen, da sta nevernost/brezvernost
in božanska intervencija v obliki mirakla združljiva kot olje in voda,
Trubar pa zapiše: »Glih taku še zdai, per sadašnih čassih inu poprei
per aydih, iudih, Turkih inu kersčenikih, [je] le-ta Zludi mnogotera
čudessa inu caihne delal inu izkazal. Ty Turki, kadar kei eniga voli oli
kako drugo dobro živino zgube, taku no oblubio k ani nih cerqvi
pelati inu offrovati. Taku no zdaici naido.«45
Turški bog je torej sam Satan, toda Trubar je menil, da določene
stične točke med temeljnima svetima knjigama kristjanov in musli-
manov – med Biblijo, ki jo za svoj temelj vsaj deklarativno šteje
krščanstvo, in Kuranom – vendarle obstajajo, in tako tudi »[o]ben […],
Jud, Turk Divice Marie, prerokou, jogrou, svetnikou ne zašpotuie«.46
Podobno kot v katekizemskih besedilih razmišlja Trubar tudi v
simboličnih knjigah – Turki so Zlodejevi pomagači in zaslužena Božja
kazen za kristjane –, le da je tod zaradi narave pisanja, ki je zahtevala
kar moči veliko teološko določ(e)nost in dokončnost, jasnejši tudi
pri definiranju podobe Turkov z ozirom na stanje v krščanstvu.
Tako je v Articulih (1562) mogoče prebrati, da se osmanske vojske
s krščanskimi vojščaki trajno uspešno ne lasajo zaradi nekega sploš-
nega, nedoločnega stanja grešnosti v krščanskem svetu, temveč zaradi
43 Trubar se je s posameznimi elementi doktrine in verske prakse islama ob
primerjalno-kontrastivnem prikazu judovske vere in posameznih »nepravo-
vernih« protestantskih smeri (npr. schwenckfeldijanci) polemično spoprijemal
v Articulih (1562) in v prvem delu (credenda) Cerkovne ordninge (1564).
44 N. d., 67.
45 N. d., 207.
46 N. d., 173.
153
