Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 157
JONATAN VINKLER
zapisal, da hrvaški jezik, v katerega je začel pod Trubarjevo ingerenco
prevajati Štefan Konzul, »uporabljajo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci,
Srbi in Turki tja do Carigrada«.50
Nato pa je dodal ključni argument, ki je moral tudi posamezne
dvomljivce med krščanskimi vladarji Srednje Evrope, ki drugače
morda ne bi bili prav radodarni podporniki Trubarjeve književne
akcije ne samo v slovenskem, temveč tudi v hrvaškem jeziku (v cirilici
in glagolici), prepričati, da prispevajo za tisk knjig v južnoslovanskih
jezikih. Zapisal je: »Prav nič ne dvomim, da bo Kristus, naš Gospod, s
svojim duhom in besedo spet razširil in utrdil s tem našim delom
svoje kraljestvo proti Orientu ter oslabil in zmanjšal Mahometovo in
Antikristovo carstvo […] Saj vidimo in spoznamo v teh naših časih,
kakšno moč in učinek imata pisana in govorjena božja beseda, ki po
vsej Evropi čedalje bolj razkrivata prikritega Antikrista in uničujeta
njegovo kraljestvo. In sam sem slišal od nekaterih Turkov, da imajo
prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država
kmalu propadli in izginili, krščanska pa bo ostala.«51
Enako misel je najti tudi v pismu, ki ga je Trubar nadvojvodi
Maksimiljanu 15. julija 1560 odposlal iz Stuttgarta: »Zato vaše
kraljevo veličanstvo spet v imenu in zaradi slovenske in hrvaške cerkve
najponižneje silno prosim, da bi se zavoljo Kristusa in njegove časti
hotelo pogajati z gospodi in deželani na Avstrijskem, Štajerskem in
Koroškem (doslej sem samo pri Kranjcih nabral, s čimer sem plačal
slovenski tisk) in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih
pripraviti, da bi nam pomagali zalagati slovenski in hrvaški tisk … In
to so dolžni toliko bolj kot drugi narodi, ker uporabljajo ta dva jezika
njih podložniki in tudi Turki, njihovi sosedje, ter bodo s tem več miru
od Turka dosegli ko s svojimi sulicami in puškami […]«52
Trubar svojemu visokorodnemu naslovniku seveda ni napisal, za
koliko sabelj, mož, konj in topov zaleže en biblični prevod v hrva-
ščino, bil pa je zagotovo prepričan, da more dovolj razširjeno in
celovito izobraževanje v »pravi krščanski veri« tudi na jugu Balkana
50 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 103.
51 N. d., 103–104.
52 J. Rajhman, n. d., 68, 69. Podobno tudi v pismu nadvojvodi Maksimilijanu
27. julija 1560; gl. J. Rajhman, n. d., 75, 77.
155
zapisal, da hrvaški jezik, v katerega je začel pod Trubarjevo ingerenco
prevajati Štefan Konzul, »uporabljajo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci,
Srbi in Turki tja do Carigrada«.50
Nato pa je dodal ključni argument, ki je moral tudi posamezne
dvomljivce med krščanskimi vladarji Srednje Evrope, ki drugače
morda ne bi bili prav radodarni podporniki Trubarjeve književne
akcije ne samo v slovenskem, temveč tudi v hrvaškem jeziku (v cirilici
in glagolici), prepričati, da prispevajo za tisk knjig v južnoslovanskih
jezikih. Zapisal je: »Prav nič ne dvomim, da bo Kristus, naš Gospod, s
svojim duhom in besedo spet razširil in utrdil s tem našim delom
svoje kraljestvo proti Orientu ter oslabil in zmanjšal Mahometovo in
Antikristovo carstvo […] Saj vidimo in spoznamo v teh naših časih,
kakšno moč in učinek imata pisana in govorjena božja beseda, ki po
vsej Evropi čedalje bolj razkrivata prikritega Antikrista in uničujeta
njegovo kraljestvo. In sam sem slišal od nekaterih Turkov, da imajo
prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država
kmalu propadli in izginili, krščanska pa bo ostala.«51
Enako misel je najti tudi v pismu, ki ga je Trubar nadvojvodi
Maksimiljanu 15. julija 1560 odposlal iz Stuttgarta: »Zato vaše
kraljevo veličanstvo spet v imenu in zaradi slovenske in hrvaške cerkve
najponižneje silno prosim, da bi se zavoljo Kristusa in njegove časti
hotelo pogajati z gospodi in deželani na Avstrijskem, Štajerskem in
Koroškem (doslej sem samo pri Kranjcih nabral, s čimer sem plačal
slovenski tisk) in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih
pripraviti, da bi nam pomagali zalagati slovenski in hrvaški tisk … In
to so dolžni toliko bolj kot drugi narodi, ker uporabljajo ta dva jezika
njih podložniki in tudi Turki, njihovi sosedje, ter bodo s tem več miru
od Turka dosegli ko s svojimi sulicami in puškami […]«52
Trubar svojemu visokorodnemu naslovniku seveda ni napisal, za
koliko sabelj, mož, konj in topov zaleže en biblični prevod v hrva-
ščino, bil pa je zagotovo prepričan, da more dovolj razširjeno in
celovito izobraževanje v »pravi krščanski veri« tudi na jugu Balkana
50 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 103.
51 N. d., 103–104.
52 J. Rajhman, n. d., 68, 69. Podobno tudi v pismu nadvojvodi Maksimilijanu
27. julija 1560; gl. J. Rajhman, n. d., 75, 77.
155
