Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 154
RAZPRAVE, [TUDIJE
človik potrubuie. Na le-teim vsem, pravio ty naši inu te božye bessede
sovražniki, so ty luterski dolžni inu krivi.«40
Razbrati pa je tudi nekoliko (avto)mazohističen odnos do lastnih
rojakov, saj Trubar le-te šteje za posebej grešne Adamove in Evine
otroke, ki da so si s svojimi izrazito velikimi grehi turško kopito kot
Božjo kazen celo – zaslužili. Da bi bili te nadloge odrešeni, jim ostajajo
na voljo kesanje, pokora, življenje v »pravi, stari veri krščanski«, zlasti pa
ponižna prošnja k Vsevišnjemu: »Smili se, smili se tudi čez nas, boge
Slovence, my smo ia več koker drugi ludye zubper te grešili. Zatu my
tudi pravičnu več terpimo od Goga inu Magoga, od Tur-
kou …«41 Tak Trubarjev pogled, ki ni scela neobičajen niti za češko in
ne za nemško slovstvo med 15. in 17. stoletjem,42 je vsaj deloma pri-
pisati splošnim evropskim mentalnim podobam srednjega veka, ki so
temeljile na predstavi o nemočnem človeku napram vsemogočnemu
bogu – maščevalcu in so kot miselne formacije »dolgega trajanja« zlasti
v Srednji in Severni Evropi svojo moč ohranile še dolgo v 16. stoletje.
Po drugi strani pa ga morda kaže razumeti tudi kot odsev individualne,
toda transferirane psihološke izkušnje pripadnika majhnega občestva:
tako drobni in zato nemočni, povrh pa še grešni entiteti, kot s(m)o
Slovenci, more proti turški (pre-/nad)moči pomoči le Pantokrator.
V katekizmih očeta slovenske tiskane besede je podoba Turkov
40 N. d., 75, 76.
41 N. d., 231.
42 Znameniti češki pedagog, didaktik, filozof, pesnik, pisatelj in izdajatelj, poslednji
škof čeških bratov Jan Amos Komenský (1592–1670) je podobno kot Trubar
živel v za svoj narod zgodovinsko prelomnih časih. Z bitko pri Beli gori pri
Pragi (8. november 1620) in z zmago vojščakov katoliške lige nad upornimi
češkimi plemiči se je namreč začel sesuvati svet gotovosti, ki so ga bili češki
deželani vajeni od konca husitskih vojn v drugi tretjini 15. stoletja, zato se je
Komenskemu svet pobelogorske negotovosti prikazal kot neizmeren človeški
blodnjak, v svoje najpomembnejše prozno delo v češkem jeziku, ki ga je
pomenljivo naslovil Labyrint světa a ráj srdce (zasnovano 1623, izdano 1631), pa
je kot sklep zapisal analogno misel kot zgoraj Trubar – le pri Bogu je najti milost
in zato gotovost ter uteho: »Le duh tvoj dobri naj me vodi med pastmi sveta kot
po ravni poti in tvoja milost naj me spremlja na mojih poteh in me pripelje
skozi te, ah kako strašne temine sveta k večni svetlobi. Amen in amen.« Jan
Amos Komenský, Labyrint světa a ráj srdce, ur. Antonín Škarka, Praha 1970, 198.
Glej Jonatan Vinkler, Posnemovalci, zavezniki in tekmeci, Češko-slovenski in slovensko-
češki kulturni stiki v 19. stoletju, Koper 2006, 28–58.
152
človik potrubuie. Na le-teim vsem, pravio ty naši inu te božye bessede
sovražniki, so ty luterski dolžni inu krivi.«40
Razbrati pa je tudi nekoliko (avto)mazohističen odnos do lastnih
rojakov, saj Trubar le-te šteje za posebej grešne Adamove in Evine
otroke, ki da so si s svojimi izrazito velikimi grehi turško kopito kot
Božjo kazen celo – zaslužili. Da bi bili te nadloge odrešeni, jim ostajajo
na voljo kesanje, pokora, življenje v »pravi, stari veri krščanski«, zlasti pa
ponižna prošnja k Vsevišnjemu: »Smili se, smili se tudi čez nas, boge
Slovence, my smo ia več koker drugi ludye zubper te grešili. Zatu my
tudi pravičnu več terpimo od Goga inu Magoga, od Tur-
kou …«41 Tak Trubarjev pogled, ki ni scela neobičajen niti za češko in
ne za nemško slovstvo med 15. in 17. stoletjem,42 je vsaj deloma pri-
pisati splošnim evropskim mentalnim podobam srednjega veka, ki so
temeljile na predstavi o nemočnem človeku napram vsemogočnemu
bogu – maščevalcu in so kot miselne formacije »dolgega trajanja« zlasti
v Srednji in Severni Evropi svojo moč ohranile še dolgo v 16. stoletje.
Po drugi strani pa ga morda kaže razumeti tudi kot odsev individualne,
toda transferirane psihološke izkušnje pripadnika majhnega občestva:
tako drobni in zato nemočni, povrh pa še grešni entiteti, kot s(m)o
Slovenci, more proti turški (pre-/nad)moči pomoči le Pantokrator.
V katekizmih očeta slovenske tiskane besede je podoba Turkov
40 N. d., 75, 76.
41 N. d., 231.
42 Znameniti češki pedagog, didaktik, filozof, pesnik, pisatelj in izdajatelj, poslednji
škof čeških bratov Jan Amos Komenský (1592–1670) je podobno kot Trubar
živel v za svoj narod zgodovinsko prelomnih časih. Z bitko pri Beli gori pri
Pragi (8. november 1620) in z zmago vojščakov katoliške lige nad upornimi
češkimi plemiči se je namreč začel sesuvati svet gotovosti, ki so ga bili češki
deželani vajeni od konca husitskih vojn v drugi tretjini 15. stoletja, zato se je
Komenskemu svet pobelogorske negotovosti prikazal kot neizmeren človeški
blodnjak, v svoje najpomembnejše prozno delo v češkem jeziku, ki ga je
pomenljivo naslovil Labyrint světa a ráj srdce (zasnovano 1623, izdano 1631), pa
je kot sklep zapisal analogno misel kot zgoraj Trubar – le pri Bogu je najti milost
in zato gotovost ter uteho: »Le duh tvoj dobri naj me vodi med pastmi sveta kot
po ravni poti in tvoja milost naj me spremlja na mojih poteh in me pripelje
skozi te, ah kako strašne temine sveta k večni svetlobi. Amen in amen.« Jan
Amos Komenský, Labyrint světa a ráj srdce, ur. Antonín Škarka, Praha 1970, 198.
Glej Jonatan Vinkler, Posnemovalci, zavezniki in tekmeci, Češko-slovenski in slovensko-
češki kulturni stiki v 19. stoletju, Koper 2006, 28–58.
152
