Page 212 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 212
RAZPRAVE, [TUDIJE
dobrih delih, pričevanj in hišne table. Za oblikovanje pesmi je izbral
silabični verz in z melodijami pet različnih kitičnih obrazcev, ki se
bistveno ločijo od dotedanje katoliške prakse verzificiranja. S tem je
novi nauk na samem začetku tudi s formalnega vidika ločil od
katoliškega, ki ga je kot protestant odklanjal (Svetina, 2001: 121–127).
Glede avtorstva pesmi sicer velja načelno opažanje, da sta dve pesmi
verjetno izvirni Trubarjevi (No pojte, pojte vsi ljudje ter Ko je šel Jezus v
nebesa), dve posneti po Luthru (Poslušaj, človek, razumi ter Oče naš, ki
sediš v nebesih) in dve po Sebaldu Heydnu (Verujem v enega vsemogočnega
Boga ter Sveti Pavel v pismu), vendar pa gre tu bolj za predloge v smislu
vsebinske ali oblikovne vzpodbude k pesnenju kot za kaj drugega.
Glavna Trubarjeva vsebinska želja je bila, da bi zajel vsebino prvega
dela katekizma v pesmi, ki bi širile nauk tudi med širše ljudstvo.
Pesmim organsko sledijo še (pete) litanije, ki jih je Trubar prevedel po
obredniku Veita Dietricha (Dietrich 1543: g 4b–h 2a) in jih sem in tja
malenkostno spremenil.
2. Pesemskemu delu sledita dve krajši kolekti (D 2b–D 4b). Prva je
v celoti prevedena kolekta, kot jo prinaša v svojem obredniku tudi
Veit Dietrich (1543: c 4b), druga pa je izvirna Trubarjeva, ki se je
zgledovala po podobnih kolektah »glede na čas« (npr. Dietrich 1543:
c 4a, d 4d), ki jih priporoča tudi Dietrich (1543: h 2a).
3. Verjetno v skladu z Dietrichovimi navodili, naj duhovnik po
litanijah in prošnjah bere še pridigo iz katekizma (Dietrich 1543: b
4b), je Trubar na konec drugega dela svojega katekizma dodal pridigo
o veri (D 5a–G 1b). Čeprav je to edini del Katekizma, za katerega je
Trubar pozneje navedel svoj »vir« (pridigo De vocabulo fidei Matije
Vlačića Ilirika iz leta 1549), moramo ugotoviti, da je vpliv Vlačića na
Trubarjevo pridigo lahko samo posreden, nikakor pa ne gre za njen
prevod – tudi v tedanjem smislu besede ne. Prvi del Trubarjeve pridige
z Vlačićevo nima nobene povezave, v drugem delu pa dejansko najde-
mo nekaj stičnih točk – a nič drugega. Pridiga je sestavljena iz dveh
delov. V prvem delu Trubar oriše, kaj je vera: definiciji izraza sledi
opis pojma »prava vera«, opredelitev razmerja med vero in razumom,
opis vere kot Božjega daru ter povezave med vero in čisto Božjo
besedo. Drugi – mnogo daljši – del opisuje navade in mišljenje vernega
človeka, ki jih razdeli na naslednje enote: a) ljubezen do Božje besede;
210
dobrih delih, pričevanj in hišne table. Za oblikovanje pesmi je izbral
silabični verz in z melodijami pet različnih kitičnih obrazcev, ki se
bistveno ločijo od dotedanje katoliške prakse verzificiranja. S tem je
novi nauk na samem začetku tudi s formalnega vidika ločil od
katoliškega, ki ga je kot protestant odklanjal (Svetina, 2001: 121–127).
Glede avtorstva pesmi sicer velja načelno opažanje, da sta dve pesmi
verjetno izvirni Trubarjevi (No pojte, pojte vsi ljudje ter Ko je šel Jezus v
nebesa), dve posneti po Luthru (Poslušaj, človek, razumi ter Oče naš, ki
sediš v nebesih) in dve po Sebaldu Heydnu (Verujem v enega vsemogočnega
Boga ter Sveti Pavel v pismu), vendar pa gre tu bolj za predloge v smislu
vsebinske ali oblikovne vzpodbude k pesnenju kot za kaj drugega.
Glavna Trubarjeva vsebinska želja je bila, da bi zajel vsebino prvega
dela katekizma v pesmi, ki bi širile nauk tudi med širše ljudstvo.
Pesmim organsko sledijo še (pete) litanije, ki jih je Trubar prevedel po
obredniku Veita Dietricha (Dietrich 1543: g 4b–h 2a) in jih sem in tja
malenkostno spremenil.
2. Pesemskemu delu sledita dve krajši kolekti (D 2b–D 4b). Prva je
v celoti prevedena kolekta, kot jo prinaša v svojem obredniku tudi
Veit Dietrich (1543: c 4b), druga pa je izvirna Trubarjeva, ki se je
zgledovala po podobnih kolektah »glede na čas« (npr. Dietrich 1543:
c 4a, d 4d), ki jih priporoča tudi Dietrich (1543: h 2a).
3. Verjetno v skladu z Dietrichovimi navodili, naj duhovnik po
litanijah in prošnjah bere še pridigo iz katekizma (Dietrich 1543: b
4b), je Trubar na konec drugega dela svojega katekizma dodal pridigo
o veri (D 5a–G 1b). Čeprav je to edini del Katekizma, za katerega je
Trubar pozneje navedel svoj »vir« (pridigo De vocabulo fidei Matije
Vlačića Ilirika iz leta 1549), moramo ugotoviti, da je vpliv Vlačića na
Trubarjevo pridigo lahko samo posreden, nikakor pa ne gre za njen
prevod – tudi v tedanjem smislu besede ne. Prvi del Trubarjeve pridige
z Vlačićevo nima nobene povezave, v drugem delu pa dejansko najde-
mo nekaj stičnih točk – a nič drugega. Pridiga je sestavljena iz dveh
delov. V prvem delu Trubar oriše, kaj je vera: definiciji izraza sledi
opis pojma »prava vera«, opredelitev razmerja med vero in razumom,
opis vere kot Božjega daru ter povezave med vero in čisto Božjo
besedo. Drugi – mnogo daljši – del opisuje navade in mišljenje vernega
človeka, ki jih razdeli na naslednje enote: a) ljubezen do Božje besede;
210
