Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 210
RAZPRAVE, [TUDIJE
pravem Božjem oznanjevanju Jezusa Kristusa. V naslednjem kratkem
poglavju (Postavitev oznanjevanja evangelija in krsta, povzeta iz štirih
evangelistov) pa povzame ključna mesta iz štirih evangelijev, ki obrav-
navajo to tematiko (Mt 28,19; Mr 16,16; Lk 24,47; Jn 20,21–23).
6. V sklopu o zakramentih (D 5b–F 1b) govori Trubar o tem: a) kaj
sta zakramenta krsta in Kristusove večerje; b) zakaj je Bog postavil
zakramente; c) kaj nam pomenijo. Pri tem govori ožje o dveh zakra-
mentih (krst in večerja) in o zakramentih na splošno kot znamenjih
svete reči in vidnih znamenjih nevidnega Božjega usmiljenja. Mož-
nosti tretjega zakramenta ne dopušča. Pri definiciji zakramenta sledi
Avguštinovemu načelu navzočnosti milosti po vidnem znamenju,
zakrament pa opisuje tudi kot sveto skrivnost (?kriuna Suetyna).
7. Po Dietrichu (1543: e 1b–e 2b; navedeno tudi v Rajhman 1977:
165)3 je prirejen opomin k pobožnemu obhajanju Gospodove večerje
(F 2a–F 5a). Tu ne gre za prevod v današnjem pomenu besede, ampak
za prevajanje besedila z opaznimi vsebinskimi in oblikovnimi posegi.
Gre za poglavje, kakršnih avtorji katekizmov sicer niso uvrščali v
katekizme (ampak v obrednike), a je zato za nas še toliko bolj zanimiv.
Nanj se navezuje naslednje poglavje, v katerem je Trubar zbral,
prevedel in združil mesta iz evangelijev in Pavlovega pisma, ki govorijo
o postavitvi Gospodove večerje (Mt 26,26–29; Mr 14,22–25; Lk 22,14–
20; 1 Kor 11,23–26).
8. Sledi poglavje z zbranimi pričevanji (F 6a–H 6a). V njem Trubar
najprej naniza odlomke iz Svetega pisma o grehu in grešnikih (1 Mz
6,5; 8,21; 2 Mz 34,6–9; 1 Kr 8,46; Job 14, 4; 25,4–6; Ps 14,2–3; Ps 51,7;
Jer 17,9; Jn 3,5–6; Rim 3,23; 5,12; 7,18.23; 8,6–7; Ef 2,3; 1 Jn 1,10), v
naslednjem poglavju pa še o opravičenju po veri in odrešenju po
Kristusovem zasluženju (1 Mz 3,15; 22,18; Gal 3,16; 1 Mz 15,6; Rim
4,3; 5 Mz 18,17–19; Apd 3,12–26; Jn 1,29; Ps 40,7–9; Ps 110,4; Iz 53,2–
6.11; Hab 2,4; Lk 1,31–32; Mt 1,21; Lk 2,21; Dan 9,25; Lk 2,10–11; Mt
17,5; Mt 5,20; Mt 9,13; Mt 20,28; Lk 19,10; Mt 11,28; Mt 9,6–7; Jn
3,16–19; Jn 5,21–24; Jn 6,39–40.48.51; Jn 7,37–38; Jn 8,12.24.36.51; Jn
10,9–10; Jn 11,25; Jn 14,6.9.11.13; Jn 17,3; Apd 4,12; 10,43; Apd 15,9;
1 Pt 1,18–19; Rim 9,32–33; 10,10; 2 Kor 5,17–19; Gal 3,11; Fil 3,9;
3 Manj verjetno neposredno po brandenburško-nürnberškem cerkvenem redu.
208
pravem Božjem oznanjevanju Jezusa Kristusa. V naslednjem kratkem
poglavju (Postavitev oznanjevanja evangelija in krsta, povzeta iz štirih
evangelistov) pa povzame ključna mesta iz štirih evangelijev, ki obrav-
navajo to tematiko (Mt 28,19; Mr 16,16; Lk 24,47; Jn 20,21–23).
6. V sklopu o zakramentih (D 5b–F 1b) govori Trubar o tem: a) kaj
sta zakramenta krsta in Kristusove večerje; b) zakaj je Bog postavil
zakramente; c) kaj nam pomenijo. Pri tem govori ožje o dveh zakra-
mentih (krst in večerja) in o zakramentih na splošno kot znamenjih
svete reči in vidnih znamenjih nevidnega Božjega usmiljenja. Mož-
nosti tretjega zakramenta ne dopušča. Pri definiciji zakramenta sledi
Avguštinovemu načelu navzočnosti milosti po vidnem znamenju,
zakrament pa opisuje tudi kot sveto skrivnost (?kriuna Suetyna).
7. Po Dietrichu (1543: e 1b–e 2b; navedeno tudi v Rajhman 1977:
165)3 je prirejen opomin k pobožnemu obhajanju Gospodove večerje
(F 2a–F 5a). Tu ne gre za prevod v današnjem pomenu besede, ampak
za prevajanje besedila z opaznimi vsebinskimi in oblikovnimi posegi.
Gre za poglavje, kakršnih avtorji katekizmov sicer niso uvrščali v
katekizme (ampak v obrednike), a je zato za nas še toliko bolj zanimiv.
Nanj se navezuje naslednje poglavje, v katerem je Trubar zbral,
prevedel in združil mesta iz evangelijev in Pavlovega pisma, ki govorijo
o postavitvi Gospodove večerje (Mt 26,26–29; Mr 14,22–25; Lk 22,14–
20; 1 Kor 11,23–26).
8. Sledi poglavje z zbranimi pričevanji (F 6a–H 6a). V njem Trubar
najprej naniza odlomke iz Svetega pisma o grehu in grešnikih (1 Mz
6,5; 8,21; 2 Mz 34,6–9; 1 Kr 8,46; Job 14, 4; 25,4–6; Ps 14,2–3; Ps 51,7;
Jer 17,9; Jn 3,5–6; Rim 3,23; 5,12; 7,18.23; 8,6–7; Ef 2,3; 1 Jn 1,10), v
naslednjem poglavju pa še o opravičenju po veri in odrešenju po
Kristusovem zasluženju (1 Mz 3,15; 22,18; Gal 3,16; 1 Mz 15,6; Rim
4,3; 5 Mz 18,17–19; Apd 3,12–26; Jn 1,29; Ps 40,7–9; Ps 110,4; Iz 53,2–
6.11; Hab 2,4; Lk 1,31–32; Mt 1,21; Lk 2,21; Dan 9,25; Lk 2,10–11; Mt
17,5; Mt 5,20; Mt 9,13; Mt 20,28; Lk 19,10; Mt 11,28; Mt 9,6–7; Jn
3,16–19; Jn 5,21–24; Jn 6,39–40.48.51; Jn 7,37–38; Jn 8,12.24.36.51; Jn
10,9–10; Jn 11,25; Jn 14,6.9.11.13; Jn 17,3; Apd 4,12; 10,43; Apd 15,9;
1 Pt 1,18–19; Rim 9,32–33; 10,10; 2 Kor 5,17–19; Gal 3,11; Fil 3,9;
3 Manj verjetno neposredno po brandenburško-nürnberškem cerkvenem redu.
208
