Page 209 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 209
KOZMA AHA^I^
(1 Mz 1,26; 2,7; 2,18; 2,21–25; 1,27–28; 2,15–17; 3,1–7; 3,8–13; 3,
14–21; 3,23–24), ki jih opremi samo s kratkimi mednaslovi ter s
kratkim povzetkom obljube odrešenja na koncu.
2. Temu logično sledi obravnava desetih zapovedi, ki jim Trubar
nameni dve poglavji (B 2a–B 6a). Najprej spregovori o namenu desetih
zapovedi, ki ga vidi v štirih stvareh: a) poučijo nas, kakšne narave bi
bil človek, če se ne bi pokvaril z grehom; b) iz njih spoznamo greh in
našo zlo naravo; c) iz njih se naučimo prav služiti Bogu; č) iz njih se
poučimo tudi, kako se nam bo godilo v večnosti. Teoretičnemu uvodu
nato sledi deset zapovedi, ki jih Trubar navaja tako rekoč v celoti po
2 Mz 20 ter 5 Mz 5, kar tedaj ni bila splošna navada (Luther v svojem
velikem in malem katekizmu navaja le skrajšano besedilo, podobno
Brenz in mnogi drugi – ne nazadnje tudi Trubar v svojem Abeced-
niku, ki je izšel istega leta). Razdeli jih na dva dela: na zapovedi s prve
table, ki zadeva Gospoda Boga (1.–3. zapoved) ter na zapovedi z druge
table, ki zadeva našega bližnjega (4.–10. zapoved).
3. Na enak način nato obdela še apostolsko vero (B 6b–C1a) in
očenaš. Pri apostolski veri najprej spregovori o veri na splošno (ime-
nuje jo »naša prava krščanska vera«), nato pa navede apostolsko vero
(verjetno po Dietrichu 1543: e 4a, torej drugače kot pri Luthru),
razdeljeno na dvanajst naukov, pripisanih dvanajstim apostolom, kar
je imelo predvsem didaktično vlogo.
4. Očenaš (C 1a–C 4b) prav tako uvede z daljšim izvirnim razmiš-
ljanjem o molitvi, ki jo po Avguštinu definira kot »resničen, prisrčen
in prijateljski pogovor z Bogom«. Pri tem naniza tudi povsem prak-
tične napotke, kako naj molimo in kaj je v molitvi spodobno prositi.
Molitev pa (podobno kot deset zapovedi in apostolsko vero) razdeli
na »začetek« in sedem »prošenj«.
5. Naslednji sklop obravnava pomen oznanjevanja Božje besede in krsta
(C 4b–D 5a). V poglavju O koristi službe oznanjevanja Božje besede in o
koristi krsta najprej razloži resnico o učlovečenju hkrati z razlago o iz-
virnem grehu in pokvarjeni človeški naravi, nato pa preide k zgodovini
službe oznanjanjevanja Božje besede in seže od Adama in Eve prek
Abrahama, Mojzesa in prerokov do Božjega Sina. Šele zdaj na podlagi
odlomka iz Pavlovega pisma Rimljanom (Rim 10,14–17) spregovori
neposredno o oznanjevanju in krstu ter o pomembnosti vztrajanja pri
207
(1 Mz 1,26; 2,7; 2,18; 2,21–25; 1,27–28; 2,15–17; 3,1–7; 3,8–13; 3,
14–21; 3,23–24), ki jih opremi samo s kratkimi mednaslovi ter s
kratkim povzetkom obljube odrešenja na koncu.
2. Temu logično sledi obravnava desetih zapovedi, ki jim Trubar
nameni dve poglavji (B 2a–B 6a). Najprej spregovori o namenu desetih
zapovedi, ki ga vidi v štirih stvareh: a) poučijo nas, kakšne narave bi
bil človek, če se ne bi pokvaril z grehom; b) iz njih spoznamo greh in
našo zlo naravo; c) iz njih se naučimo prav služiti Bogu; č) iz njih se
poučimo tudi, kako se nam bo godilo v večnosti. Teoretičnemu uvodu
nato sledi deset zapovedi, ki jih Trubar navaja tako rekoč v celoti po
2 Mz 20 ter 5 Mz 5, kar tedaj ni bila splošna navada (Luther v svojem
velikem in malem katekizmu navaja le skrajšano besedilo, podobno
Brenz in mnogi drugi – ne nazadnje tudi Trubar v svojem Abeced-
niku, ki je izšel istega leta). Razdeli jih na dva dela: na zapovedi s prve
table, ki zadeva Gospoda Boga (1.–3. zapoved) ter na zapovedi z druge
table, ki zadeva našega bližnjega (4.–10. zapoved).
3. Na enak način nato obdela še apostolsko vero (B 6b–C1a) in
očenaš. Pri apostolski veri najprej spregovori o veri na splošno (ime-
nuje jo »naša prava krščanska vera«), nato pa navede apostolsko vero
(verjetno po Dietrichu 1543: e 4a, torej drugače kot pri Luthru),
razdeljeno na dvanajst naukov, pripisanih dvanajstim apostolom, kar
je imelo predvsem didaktično vlogo.
4. Očenaš (C 1a–C 4b) prav tako uvede z daljšim izvirnim razmiš-
ljanjem o molitvi, ki jo po Avguštinu definira kot »resničen, prisrčen
in prijateljski pogovor z Bogom«. Pri tem naniza tudi povsem prak-
tične napotke, kako naj molimo in kaj je v molitvi spodobno prositi.
Molitev pa (podobno kot deset zapovedi in apostolsko vero) razdeli
na »začetek« in sedem »prošenj«.
5. Naslednji sklop obravnava pomen oznanjevanja Božje besede in krsta
(C 4b–D 5a). V poglavju O koristi službe oznanjevanja Božje besede in o
koristi krsta najprej razloži resnico o učlovečenju hkrati z razlago o iz-
virnem grehu in pokvarjeni človeški naravi, nato pa preide k zgodovini
službe oznanjanjevanja Božje besede in seže od Adama in Eve prek
Abrahama, Mojzesa in prerokov do Božjega Sina. Šele zdaj na podlagi
odlomka iz Pavlovega pisma Rimljanom (Rim 10,14–17) spregovori
neposredno o oznanjevanju in krstu ter o pomembnosti vztrajanja pri
207
