Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 213
KOZMA AHA^I^
b) strah pred Božjo jezo; c) strah pred večnim pogubljenjem (ta
razdelek je najobsežnejši in vsebuje tudi vrsto pričevanj); č) zaupanje
v Boga; d) izpolnjevanje Božjih zapovedi. Vse te enote imajo vsebinsko
in retorično domišljeno zgradbo ter vodijo k sklepu, da prava krščan-
ska vera popolnoma spremeni človeka: »iz nespamentnega postane
moder, iz grešnika naredi svetnika, skratka, iz pekla ga postavi v
nebesa«.
Samostojnost in viri
Kot je razvidno iz kratkega vsebinskega pregleda katekizma, je z
njim Trubar sestavil samostojno in izvirno delo. Kljub temu pa seveda
ne moremo zaobiti del, ki so nanj vplivala. Najvplivnejše je bilo
zagotovo delo njegovega podpornika Veita Dietricha Agend-Büchlein
für die Pfar-Herren auff dem Land iz leta 1543, povsem očitno je
uporabil tudi Hišno tablo iz Luthrovega Malega katekizma (glede na
citirana mesta je rabil latinsko varianto – ali pa kar obe: latinsko in
nemško).4 Določen vpliv lahko pripišemo tudi Vlačićevi pridigi De
vocabulo fidei, hkrati pa lahko na podlagi Abecednika (1550) ugotovimo
tudi, da je dobro poznal Brenzov Mali katekizem, ki pa ga v Katekizmu
ni neposredno rabil. Zelo pomembno je poudariti, da je bil njegov
temeljni vir Sveto pismo. Na podlagi poznavanja podobnih del je tako
zbral ustrezne navedke iz Svetega pisma ter temeljna katekizemska
besedila in jih opremil z ustreznimi komentarji, podobno pa je ravnal
tudi pri sestavljanju pesmi in pridige. Delo je verjetno temeljilo na
gradivu, ki ga je Trubar zbral in v določeni meri tudi oznanjal skozi
celotno svojo dotedanjo pridigarsko pot. Trubar je svoj Katekizem
pisal kot svoje življenjsko delo, saj si verjetno ni mogel misliti, kaj vse
bo v svojem življenju še napisal v slovenskem jeziku.
Prevajanje iz Svetega pisma
Trubar se nam v Katekizmu kaže tudi kot prvi prevajalec od-
lomkov iz Svetega pisma v slovenščino. Zanimivo je, da je že v prvem
delu uporabljal prevajalsko tehniko, ki ji je nato sledil vse življenje:
kombiniral je namreč latinski in nemški prevod. Kot kaže vzporeden
4 Prim. Bekenntnisschriften (1976: 499–542).
211
b) strah pred Božjo jezo; c) strah pred večnim pogubljenjem (ta
razdelek je najobsežnejši in vsebuje tudi vrsto pričevanj); č) zaupanje
v Boga; d) izpolnjevanje Božjih zapovedi. Vse te enote imajo vsebinsko
in retorično domišljeno zgradbo ter vodijo k sklepu, da prava krščan-
ska vera popolnoma spremeni človeka: »iz nespamentnega postane
moder, iz grešnika naredi svetnika, skratka, iz pekla ga postavi v
nebesa«.
Samostojnost in viri
Kot je razvidno iz kratkega vsebinskega pregleda katekizma, je z
njim Trubar sestavil samostojno in izvirno delo. Kljub temu pa seveda
ne moremo zaobiti del, ki so nanj vplivala. Najvplivnejše je bilo
zagotovo delo njegovega podpornika Veita Dietricha Agend-Büchlein
für die Pfar-Herren auff dem Land iz leta 1543, povsem očitno je
uporabil tudi Hišno tablo iz Luthrovega Malega katekizma (glede na
citirana mesta je rabil latinsko varianto – ali pa kar obe: latinsko in
nemško).4 Določen vpliv lahko pripišemo tudi Vlačićevi pridigi De
vocabulo fidei, hkrati pa lahko na podlagi Abecednika (1550) ugotovimo
tudi, da je dobro poznal Brenzov Mali katekizem, ki pa ga v Katekizmu
ni neposredno rabil. Zelo pomembno je poudariti, da je bil njegov
temeljni vir Sveto pismo. Na podlagi poznavanja podobnih del je tako
zbral ustrezne navedke iz Svetega pisma ter temeljna katekizemska
besedila in jih opremil z ustreznimi komentarji, podobno pa je ravnal
tudi pri sestavljanju pesmi in pridige. Delo je verjetno temeljilo na
gradivu, ki ga je Trubar zbral in v določeni meri tudi oznanjal skozi
celotno svojo dotedanjo pridigarsko pot. Trubar je svoj Katekizem
pisal kot svoje življenjsko delo, saj si verjetno ni mogel misliti, kaj vse
bo v svojem življenju še napisal v slovenskem jeziku.
Prevajanje iz Svetega pisma
Trubar se nam v Katekizmu kaže tudi kot prvi prevajalec od-
lomkov iz Svetega pisma v slovenščino. Zanimivo je, da je že v prvem
delu uporabljal prevajalsko tehniko, ki ji je nato sledil vse življenje:
kombiniral je namreč latinski in nemški prevod. Kot kaže vzporeden
4 Prim. Bekenntnisschriften (1976: 499–542).
211
