Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 240
RAZPRAVE, [TUDIJE
Tone Ravnikar
REFORMACIJA IN [ALE[KA DOLINA
Šestnajsto stoletje je eden tistih trenutkov v evropski zgodovini,
za katere lahko raziskovalci ugotavljajo, da se je v njih čas zgostil, da
so dogodki kar prehitevali drug drugega. Prav enako velja tudi za
majhno Šaleško dolino, ki je stoletja pred tem živela v relativnem
miru in predvsem brez »velikih« dogodkov. Nato pa je v enem stoletju
preživela tako veliko menjavo plemiških rodbin, ki je sledila izumrtju
velikih hegemonov, Celjskih grofov, prehode turške vojske, upore
kmetov v soseščini (v samo dolino je uporniški duh planil šele v
začetku naslednjega, 17. stoletja) kot nenazadnje intenzivno doga-
janje, vezano na prodor reformnega cerkvenega duha.
Versko življenje je na slovenskih tleh zapadlo v veliko krizo že v
15. stoletju. Temu ni mogla odpomoči niti ustanovitev ljubljanske
škofije 6. decembra 1461.1 Od ustanovitve škofije je v okvir nove
škofije spadala vsa Šaleška dolina, ki je skupaj z nekdanjimi posest-
mi benediktinskega samostana v Gornjem gradu postala del novo-
ustanovljenega škofijskega ozemlja. Obseg ljubljanske škofije je bil
relativno majhen, pa še dejstvo, da so bile posesti ljubljanskega škofa
raztresene po velikem delu današnjega slovenskega ozemlja in niso
sestavljale celote, je oteževalo delo škofov. Poleg tega pa se je škofija
prva leta ukvarjala v veliki meri z organizacijskimi težavami, ki so
pač normalni spremljevalec na novo ustanovljene institucije, ter je
zato škofom ostajalo premalo časa za pastirsko dejavnost in za vsako-
letne vizitacije. To je še poglobilo dejstvo, da so bili prvi ljubljanski
škofje predvsem politiki in diplomati, manj pa dušni pastirji. Ta trdi-
1 Primerjaj: Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske
škofije, Ljubljana 1908.
238
Tone Ravnikar
REFORMACIJA IN [ALE[KA DOLINA
Šestnajsto stoletje je eden tistih trenutkov v evropski zgodovini,
za katere lahko raziskovalci ugotavljajo, da se je v njih čas zgostil, da
so dogodki kar prehitevali drug drugega. Prav enako velja tudi za
majhno Šaleško dolino, ki je stoletja pred tem živela v relativnem
miru in predvsem brez »velikih« dogodkov. Nato pa je v enem stoletju
preživela tako veliko menjavo plemiških rodbin, ki je sledila izumrtju
velikih hegemonov, Celjskih grofov, prehode turške vojske, upore
kmetov v soseščini (v samo dolino je uporniški duh planil šele v
začetku naslednjega, 17. stoletja) kot nenazadnje intenzivno doga-
janje, vezano na prodor reformnega cerkvenega duha.
Versko življenje je na slovenskih tleh zapadlo v veliko krizo že v
15. stoletju. Temu ni mogla odpomoči niti ustanovitev ljubljanske
škofije 6. decembra 1461.1 Od ustanovitve škofije je v okvir nove
škofije spadala vsa Šaleška dolina, ki je skupaj z nekdanjimi posest-
mi benediktinskega samostana v Gornjem gradu postala del novo-
ustanovljenega škofijskega ozemlja. Obseg ljubljanske škofije je bil
relativno majhen, pa še dejstvo, da so bile posesti ljubljanskega škofa
raztresene po velikem delu današnjega slovenskega ozemlja in niso
sestavljale celote, je oteževalo delo škofov. Poleg tega pa se je škofija
prva leta ukvarjala v veliki meri z organizacijskimi težavami, ki so
pač normalni spremljevalec na novo ustanovljene institucije, ter je
zato škofom ostajalo premalo časa za pastirsko dejavnost in za vsako-
letne vizitacije. To je še poglobilo dejstvo, da so bili prvi ljubljanski
škofje predvsem politiki in diplomati, manj pa dušni pastirji. Ta trdi-
1 Primerjaj: Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske
škofije, Ljubljana 1908.
238
