Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 245
TONE RAVNIKAR
ter je bila primarno gotovo ustanova lastnikov velenjskega gradu
kot lastnikov trga Velenje. Gotovo pa je, da ti v 16. stoletju niso več
mogli imeti pravice nastavljati in odstavljati kaplanov, če so to
pravico sploh kdaj tudi v resnici imeli. Vsekakor pa se je velenjski
graščak še v drugi polovici 15. stoletja obnašal kot lastnik trga in
cerkve v njem, in ker je bilo to v korist cerkve, se mu nihče ni
postavljal v bran. Popolnoma drugače pa so se stvari začele sukati,
ko je Baltazar Wagen ukazal 15. julija 1574 odvzeti škalskemu
župniku ključe od cerkve ter zapleniti cerkveni arhiv z urbarialnim
popisom cerkvenega premoženja vred. Ta urbar, ki je tu omenjen, je
kasneje izginil, oziroma ga Wagen najprej ni hotel vrniti, kasneje pa
je trdil, da ga je izgubil. Zato so 9. aprila leta 1600 morali sestaviti
nov urbar cerkve Matere Božje v Velenju na podlagi ustnih pričevanj.
Urbar je na posebno zahtevo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena
sestavil žalski župnik Miha Šega. V tem urbarju, ki so ga spisali
tako, da so zbrali izjave domačinov (med katerimi pa je poimensko
naštet le šaleški graščak »Erasmen Raumschüssel zu Schellekh«),
saj naj prej ne bi obstajal noben prejšnji popis posesti, so našteti
podložniki: na Plešivcu Gregor Jastrobnik, Jakob Jan, Pavle Skaza
»zu Drauetz« (v Tkavcu?), Marko Žvižgavec, Marko Skaza iz Tre-
beliškega in Pavle Kvartič na Oblišah (Oblišar), ki je bil uradnik
protestantskega predikanta, za katerega je letno delal 60 dni. Odvet-
ništvo nad cerkvijo je opravljal velenjski graščak, kar je bilo tudi
eden od vzrokov za obravnavane velikanske spore med protestant-
skim graščakom in katoliškim škalskim župnikom. Za odvetniške
posle pa je bil upravičen do 3 dni tlake letno, pri tem pa je moral
poskrbeti za hrano in pijačo za tlačane. Cerkev je imela tudi svoje
vinograde, in sicer enega v Zabrdu in dva v Prihovi. Poleg tega pa je
imela tudi hišico v velenjskem trgu, v kateri je prebival kaplan. To je
verjetno tista hišica, ki jo je Baltazar Wagen nato uporabil kot
stanovanje za luteranskega predikanta in hkrati kot prostor prve
osnovne šole v Šaleški dolini. V okolici Velenja so podložniki ob-
delovali tudi cerkvene travnike in polje, Marko Pečečnik, Štefan
Kukenberšek, »Schulivamp« pod Šalekom, Kernic v Prelski, Peter
Abar v Zabrdu, Velenjčani Martin Krznar, Anton Snajšar (Šnajder –
krojač?), Andrej Črevar in Lovre Martinc pa so redili cerkvene krave.
243
ter je bila primarno gotovo ustanova lastnikov velenjskega gradu
kot lastnikov trga Velenje. Gotovo pa je, da ti v 16. stoletju niso več
mogli imeti pravice nastavljati in odstavljati kaplanov, če so to
pravico sploh kdaj tudi v resnici imeli. Vsekakor pa se je velenjski
graščak še v drugi polovici 15. stoletja obnašal kot lastnik trga in
cerkve v njem, in ker je bilo to v korist cerkve, se mu nihče ni
postavljal v bran. Popolnoma drugače pa so se stvari začele sukati,
ko je Baltazar Wagen ukazal 15. julija 1574 odvzeti škalskemu
župniku ključe od cerkve ter zapleniti cerkveni arhiv z urbarialnim
popisom cerkvenega premoženja vred. Ta urbar, ki je tu omenjen, je
kasneje izginil, oziroma ga Wagen najprej ni hotel vrniti, kasneje pa
je trdil, da ga je izgubil. Zato so 9. aprila leta 1600 morali sestaviti
nov urbar cerkve Matere Božje v Velenju na podlagi ustnih pričevanj.
Urbar je na posebno zahtevo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena
sestavil žalski župnik Miha Šega. V tem urbarju, ki so ga spisali
tako, da so zbrali izjave domačinov (med katerimi pa je poimensko
naštet le šaleški graščak »Erasmen Raumschüssel zu Schellekh«),
saj naj prej ne bi obstajal noben prejšnji popis posesti, so našteti
podložniki: na Plešivcu Gregor Jastrobnik, Jakob Jan, Pavle Skaza
»zu Drauetz« (v Tkavcu?), Marko Žvižgavec, Marko Skaza iz Tre-
beliškega in Pavle Kvartič na Oblišah (Oblišar), ki je bil uradnik
protestantskega predikanta, za katerega je letno delal 60 dni. Odvet-
ništvo nad cerkvijo je opravljal velenjski graščak, kar je bilo tudi
eden od vzrokov za obravnavane velikanske spore med protestant-
skim graščakom in katoliškim škalskim župnikom. Za odvetniške
posle pa je bil upravičen do 3 dni tlake letno, pri tem pa je moral
poskrbeti za hrano in pijačo za tlačane. Cerkev je imela tudi svoje
vinograde, in sicer enega v Zabrdu in dva v Prihovi. Poleg tega pa je
imela tudi hišico v velenjskem trgu, v kateri je prebival kaplan. To je
verjetno tista hišica, ki jo je Baltazar Wagen nato uporabil kot
stanovanje za luteranskega predikanta in hkrati kot prostor prve
osnovne šole v Šaleški dolini. V okolici Velenja so podložniki ob-
delovali tudi cerkvene travnike in polje, Marko Pečečnik, Štefan
Kukenberšek, »Schulivamp« pod Šalekom, Kernic v Prelski, Peter
Abar v Zabrdu, Velenjčani Martin Krznar, Anton Snajšar (Šnajder –
krojač?), Andrej Črevar in Lovre Martinc pa so redili cerkvene krave.
243
