Page 242 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 242
RAZPRAVE, [TUDIJE
razmahu luteranstva. Prvič najdemo privržence nove vere (čeprav je v
prvem obdobju reformacije nemogoče govoriti o novi veri; tudi člani
reformacijskih skupnosti so se še vedno šteli za del katoliške vere –
toda tisti del, ki si dejansko prizadeva za obnovo in očiščenje vere)
omenjene že v vizitacijskem zapisniku leta 1528. Tega leta je namreč
mešana deželnoknežja in cerkvena komisija po naročilu cesarja
Ferdinanda obiskala avstrijske dedne dežele. Za Šaleško dolino je
ugotovila: Lastnik gradu Velenje, Franc Lichteberger, je izjavil, da ne
bo hodil v cerkev k maši, temveč da si jo bo bral kar sam doma.
Nadalje je izjavil, da je maša nič in da ne smejo podložniki zanjo nič
plačevati, če pa bo kdo vendarle kaj plačal, bo moral njemu dati
dvakrat toliko. Prav tako je prepovedal plačevati davek od krave, ki je
pripadal župniku, temveč je izjavil, da je en funt pfenigov povsem
dovolj za eno kravo. Prav tako je tudi šoštanjski trški sodnik Andrej
Kinde javno pozival ljudi, naj ne hodijo k maši, na gradu Forhtenek
pa je živel pri vdovi Baltazarja Altenhausa poročeni kaplan Jurij
Veršec. Poleg tega pa je vdova Altenhauserjeva svojim podložnikom
ukazala, da ne smejo hoditi v cerkev k maši, temveč morajo na gradu
poslušati pridige njenega kaplana. Na gradu Švarcenštajn v Šentilju
je pri Juriju Trebniškem živel »razuzdani« menih, prav takšen pa je
omenjen tudi na gradu v Velenju.4
Da je bil splošni porast zanimanja za luteranske nauke nasploh
povezan tudi z neprimernim življenjem katoliških duhovnikov, smo
zapisali že zgoraj, da pa je bil to pereč problem tudi v Šaleški dolini,
nam dokazuje vizitacijski zapisnik ljubljanskega škofa Janeza Tav-
čarja, ki je 5. maja 1581 »ponovno pregledal župno cerkev sv. Jurija«.5
V zapisniku piše, da je bilo na cerkvenem poslopju »marsikaj ruinoz-
nega sedaj popravljenega. Tudi svetišče, sveta oblačila, kelihi, knjige,
večna luč, baptisterij, prostor za hranjenje svete evharistije in posodica
za posvečeno tekočino, vse [je] primerno urejeno in opremljeno«.
Ravno tako se po besedah škalskega župnika Mateja Glušiča služba
4 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant V. Das Dekanat Schallthale,1884
(dalje kot: Orožen 1884), str. 27–29.
5 Zapisnik je objavljen v: Acta ecclesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981: France
Martin Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, str. 47–81.
Za škalsko dekanijo prideta predvsem v poštev strani 58 in 59.
240
razmahu luteranstva. Prvič najdemo privržence nove vere (čeprav je v
prvem obdobju reformacije nemogoče govoriti o novi veri; tudi člani
reformacijskih skupnosti so se še vedno šteli za del katoliške vere –
toda tisti del, ki si dejansko prizadeva za obnovo in očiščenje vere)
omenjene že v vizitacijskem zapisniku leta 1528. Tega leta je namreč
mešana deželnoknežja in cerkvena komisija po naročilu cesarja
Ferdinanda obiskala avstrijske dedne dežele. Za Šaleško dolino je
ugotovila: Lastnik gradu Velenje, Franc Lichteberger, je izjavil, da ne
bo hodil v cerkev k maši, temveč da si jo bo bral kar sam doma.
Nadalje je izjavil, da je maša nič in da ne smejo podložniki zanjo nič
plačevati, če pa bo kdo vendarle kaj plačal, bo moral njemu dati
dvakrat toliko. Prav tako je prepovedal plačevati davek od krave, ki je
pripadal župniku, temveč je izjavil, da je en funt pfenigov povsem
dovolj za eno kravo. Prav tako je tudi šoštanjski trški sodnik Andrej
Kinde javno pozival ljudi, naj ne hodijo k maši, na gradu Forhtenek
pa je živel pri vdovi Baltazarja Altenhausa poročeni kaplan Jurij
Veršec. Poleg tega pa je vdova Altenhauserjeva svojim podložnikom
ukazala, da ne smejo hoditi v cerkev k maši, temveč morajo na gradu
poslušati pridige njenega kaplana. Na gradu Švarcenštajn v Šentilju
je pri Juriju Trebniškem živel »razuzdani« menih, prav takšen pa je
omenjen tudi na gradu v Velenju.4
Da je bil splošni porast zanimanja za luteranske nauke nasploh
povezan tudi z neprimernim življenjem katoliških duhovnikov, smo
zapisali že zgoraj, da pa je bil to pereč problem tudi v Šaleški dolini,
nam dokazuje vizitacijski zapisnik ljubljanskega škofa Janeza Tav-
čarja, ki je 5. maja 1581 »ponovno pregledal župno cerkev sv. Jurija«.5
V zapisniku piše, da je bilo na cerkvenem poslopju »marsikaj ruinoz-
nega sedaj popravljenega. Tudi svetišče, sveta oblačila, kelihi, knjige,
večna luč, baptisterij, prostor za hranjenje svete evharistije in posodica
za posvečeno tekočino, vse [je] primerno urejeno in opremljeno«.
Ravno tako se po besedah škalskega župnika Mateja Glušiča služba
4 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant V. Das Dekanat Schallthale,1884
(dalje kot: Orožen 1884), str. 27–29.
5 Zapisnik je objavljen v: Acta ecclesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981: France
Martin Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji, str. 47–81.
Za škalsko dekanijo prideta predvsem v poštev strani 58 in 59.
240
