Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 241
TONE RAVNIKAR
tev še posebej velja za drugega škofa Krištofa Rauberja (1488–1536),
ki je poleg naloge ljubljanskega škofa opravljal tudi službo opata
samostana v Admontu ter upravitelja sekovske škofije na Štajerskem,
poleg tega pa je bil eden glavnih svetovalcev cesarjema Maksimilijanu
I. in Ferdinandu I. Kot da ne bi opravljal že dovolj nalog, je bil tudi
eden glavnih vojskovodij v beneško–avstrijski vojni (1508–1515), leta
1525 je vodil četo vojakov v boj proti upornim kmetom v zaščito svoje
opatije Admont, v letih 1529 in 1532 pa ga najdemo angažiranega v
bojih proti turški vojski. Zaradi vse te angažiranosti si seveda lahko
mislimo, da je njegovo pastirsko delovanje moralo nujno trpeti. Po
drugi strani pa moramo poudariti, da je zaradi vseh zaslug, ki jih je
storil cesarski hiši, pridobil leta 1533 zase in za svoje naslednike pri
vodenju ljubljanske škofije knežji naslov.2
Po »slovenskih« deželah (pa seveda tudi drugje) so se luteranske
ideje uveljavljale precej tudi zaradi nezadovoljstva z nravnim življe-
njem duhovnikov. Že v 15. stoletju so na sinodi leta 1448 v Ljubljani
sprejeli več odlokov, uperjenih ravno proti neprimernemu življenju
in delovanju duhovščine. Večina duhovnikov je bila namreč slabo
plačana, saj so v župnijah delovali kot vikarji, se pravi kot namestniki
župnikov, ki svojih župnij velikokrat sploh niso videli. Zaradi tega so
si vikarji poskušali svoj gmotni položaj izboljšati s krčmarjenjem, kar
seveda ni pripomoglo k ugledu njihovega stanu. Poleg tega je mnogo
duhovnikov živelo v konkubinatu, se predajalo zabavi in različnim
igram ter hodilo na lov, kar je bilo izrecno prepovedano. Ravno tako
pa je bila že v tem času znana navada, ki je potem v začetku 16. stoletja
bila enega glavnih kamnov spotike, to je podeljevanje zakramentov
proti denarni odškodnini.3
Podrobneje je bilo treba omeniti sklepe ljubljanske sinode iz leta
1448 zaradi tega, ker srečamo v Šaleški dolini v 16. stoletju stanje, ki
skoraj do črke ustreza opisanemu in proti kateremu so se dvignili
glasovi protesta, ti pa so se najkoreniteje pokazli ravno v širokem
2 Slikovit opis življenja in delovanja škofa Ravberja najdemo v: Josip Gruden,
Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1910 (ponatis: Mohorjeva družba, Celje
1992), str. 294–297.
3 Opis povzet po: Jože Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina
Cerkve na Slovenskem, Celje 1991 str. 73.
239
tev še posebej velja za drugega škofa Krištofa Rauberja (1488–1536),
ki je poleg naloge ljubljanskega škofa opravljal tudi službo opata
samostana v Admontu ter upravitelja sekovske škofije na Štajerskem,
poleg tega pa je bil eden glavnih svetovalcev cesarjema Maksimilijanu
I. in Ferdinandu I. Kot da ne bi opravljal že dovolj nalog, je bil tudi
eden glavnih vojskovodij v beneško–avstrijski vojni (1508–1515), leta
1525 je vodil četo vojakov v boj proti upornim kmetom v zaščito svoje
opatije Admont, v letih 1529 in 1532 pa ga najdemo angažiranega v
bojih proti turški vojski. Zaradi vse te angažiranosti si seveda lahko
mislimo, da je njegovo pastirsko delovanje moralo nujno trpeti. Po
drugi strani pa moramo poudariti, da je zaradi vseh zaslug, ki jih je
storil cesarski hiši, pridobil leta 1533 zase in za svoje naslednike pri
vodenju ljubljanske škofije knežji naslov.2
Po »slovenskih« deželah (pa seveda tudi drugje) so se luteranske
ideje uveljavljale precej tudi zaradi nezadovoljstva z nravnim življe-
njem duhovnikov. Že v 15. stoletju so na sinodi leta 1448 v Ljubljani
sprejeli več odlokov, uperjenih ravno proti neprimernemu življenju
in delovanju duhovščine. Večina duhovnikov je bila namreč slabo
plačana, saj so v župnijah delovali kot vikarji, se pravi kot namestniki
župnikov, ki svojih župnij velikokrat sploh niso videli. Zaradi tega so
si vikarji poskušali svoj gmotni položaj izboljšati s krčmarjenjem, kar
seveda ni pripomoglo k ugledu njihovega stanu. Poleg tega je mnogo
duhovnikov živelo v konkubinatu, se predajalo zabavi in različnim
igram ter hodilo na lov, kar je bilo izrecno prepovedano. Ravno tako
pa je bila že v tem času znana navada, ki je potem v začetku 16. stoletja
bila enega glavnih kamnov spotike, to je podeljevanje zakramentov
proti denarni odškodnini.3
Podrobneje je bilo treba omeniti sklepe ljubljanske sinode iz leta
1448 zaradi tega, ker srečamo v Šaleški dolini v 16. stoletju stanje, ki
skoraj do črke ustreza opisanemu in proti kateremu so se dvignili
glasovi protesta, ti pa so se najkoreniteje pokazli ravno v širokem
2 Slikovit opis življenja in delovanja škofa Ravberja najdemo v: Josip Gruden,
Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1910 (ponatis: Mohorjeva družba, Celje
1992), str. 294–297.
3 Opis povzet po: Jože Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina
Cerkve na Slovenskem, Celje 1991 str. 73.
239
