Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 243
TONE RAVNIKAR
božja »opravlja z vso zvestobo«. Da pa stanje le ni bilo tako idealno,
govorijo v tem zapisniku zabeležene pritožbe šoštanjskih tržanov, češ
da se župnik Glušič preveč ukvarja s trgovino in premalo skrbi za
dušne zadeve. V istem zapisniku pa lahko še preberemo, da imajo
luterani, ki se zbirajo okoli velenjskega graščaka, že »približno šest
let« v svoji posesti velenjsko cerkev, kjer se shajajo in imajo »nekakega
shizmatičnega govornika, ki biva pri gospodu Baltazarju Wagnu«,
medtem ko župniku ne dovolijo opravljati redne službe božje. Že v
tem zapisniku smo se srečali s srčiko bitke med luterani in katoličani
v Šaleški dolini, to je z bojem za cerkev Matere Božje v Velenju. Preden
pa se posvetimo tem zanimivim dogodkom, končajmo pregled vse-
bine vizitacijskega zapisnika škofa Tavčarja. V nadaljevanju namreč
zapisnik opisuje tudi razmere v vikariatnih cerkvah. Te so bile cerkve:
»sv. Janez pri Dobrni oziroma na Vinski Gori (Vineis) in sv. Mihael v
Šoštanju (in tudi sv. Egidij6), katere upravljajo prezbiterji Andrej
Khodella in Blaž Finsterli, pa tudi Blaž Druffoukha. Po pričevanju
samega župnika, ki so mu poročali vikarji, niso doslej občutili težav
pri cerkvenih poslih, zakaj preprosto ljudstvo je katoliške komisije
ustrežljivo sprejelo, kadar so se pojavile v teh cerkvah.« Dejstvo, da je
bilo luteransko gibanje vezano predvsem na gradove in delno na
tržane v Šoštanju in Velenju, potrjujejo tudi drugi sodobni viri, ki
naštevajo kot luterane vedno le graščake ter posamezne tržane, kot je
bil že zgoraj omenjeni šoštanjski sodnik Kinde ter leta 1597 neki
Simon Fišer in še trije neimenovani šoštanjski tržani. Leta 1574 se
kot luterani omenjajo v Velenju tudi krojač Lovrenc s sinom Pavlom,
ter neki Glinšek, nekoliko kasneje pa še Jurij Kovač iz Šaleka. Med
njimi je bil, kot kaže, najbolj vnet ravno Glinšek, ki je tudi dal svojega
sina krstiti luteranskemu predikantu.7
O poteku boja za cerkev Matere Božje v Velenju med luterani in
katoličani nas podrobno seznanja Ignaz Orožen, ki je imel to srečo,
da je še lahko uporabljal nedotaknjen arhiv škalske župnije ter v njem
našel tudi bogato korespondenco med škalskim župnikom, velenj-
skim graščakom in ljubljanskim škofom.8 V čem je bil torej problem?
6 Tekst v oklepaju je z drugo roko kot integralni del zapisan na robu zapisnika.
7 Orožen 1884, str. 174–175.
8 Orožen 1884, str. 169–258.
241
božja »opravlja z vso zvestobo«. Da pa stanje le ni bilo tako idealno,
govorijo v tem zapisniku zabeležene pritožbe šoštanjskih tržanov, češ
da se župnik Glušič preveč ukvarja s trgovino in premalo skrbi za
dušne zadeve. V istem zapisniku pa lahko še preberemo, da imajo
luterani, ki se zbirajo okoli velenjskega graščaka, že »približno šest
let« v svoji posesti velenjsko cerkev, kjer se shajajo in imajo »nekakega
shizmatičnega govornika, ki biva pri gospodu Baltazarju Wagnu«,
medtem ko župniku ne dovolijo opravljati redne službe božje. Že v
tem zapisniku smo se srečali s srčiko bitke med luterani in katoličani
v Šaleški dolini, to je z bojem za cerkev Matere Božje v Velenju. Preden
pa se posvetimo tem zanimivim dogodkom, končajmo pregled vse-
bine vizitacijskega zapisnika škofa Tavčarja. V nadaljevanju namreč
zapisnik opisuje tudi razmere v vikariatnih cerkvah. Te so bile cerkve:
»sv. Janez pri Dobrni oziroma na Vinski Gori (Vineis) in sv. Mihael v
Šoštanju (in tudi sv. Egidij6), katere upravljajo prezbiterji Andrej
Khodella in Blaž Finsterli, pa tudi Blaž Druffoukha. Po pričevanju
samega župnika, ki so mu poročali vikarji, niso doslej občutili težav
pri cerkvenih poslih, zakaj preprosto ljudstvo je katoliške komisije
ustrežljivo sprejelo, kadar so se pojavile v teh cerkvah.« Dejstvo, da je
bilo luteransko gibanje vezano predvsem na gradove in delno na
tržane v Šoštanju in Velenju, potrjujejo tudi drugi sodobni viri, ki
naštevajo kot luterane vedno le graščake ter posamezne tržane, kot je
bil že zgoraj omenjeni šoštanjski sodnik Kinde ter leta 1597 neki
Simon Fišer in še trije neimenovani šoštanjski tržani. Leta 1574 se
kot luterani omenjajo v Velenju tudi krojač Lovrenc s sinom Pavlom,
ter neki Glinšek, nekoliko kasneje pa še Jurij Kovač iz Šaleka. Med
njimi je bil, kot kaže, najbolj vnet ravno Glinšek, ki je tudi dal svojega
sina krstiti luteranskemu predikantu.7
O poteku boja za cerkev Matere Božje v Velenju med luterani in
katoličani nas podrobno seznanja Ignaz Orožen, ki je imel to srečo,
da je še lahko uporabljal nedotaknjen arhiv škalske župnije ter v njem
našel tudi bogato korespondenco med škalskim župnikom, velenj-
skim graščakom in ljubljanskim škofom.8 V čem je bil torej problem?
6 Tekst v oklepaju je z drugo roko kot integralni del zapisan na robu zapisnika.
7 Orožen 1884, str. 174–175.
8 Orožen 1884, str. 169–258.
241
