Page 312 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 312
RAZGLEDI, VPOGLEDI
In Bog je gledal dneve in dneve, kako je človek dajal živalim ime-
na … A med vsemi bitji se zanj ni našla pomoč, ki bi bila Adamu
primerna in zato je bil ves ta poizkus zaman. Zato je pustil, da je
Adam trdno zaspal, vzel je eno od njegovih reber in iz enega naredil
dve oz. dva. Ustvaril je žensko in s tem zapolnil vrzel v mozaiku
svojega stvarstva. In šele sedaj je dobila zgodba o stvarjenju svoj
zaključek, mi pa morda nekoliko bolj jasno sliko, ki je vplivala na
reformacijsko trditev, da smo vsi, tako ženske kot moški, enaki pred
Bogom, enakovredni, enakopravni.
Seveda, v t. i. ultrafeministični teologiji so se pojavile tudi izjave,
da je ženska celo bolj pomembna od moškega. Toda, skozi oči refor-
matorjev sta oba enako pomembna in to pojmovanje so črpali prav
iz poročila, ki je bilo zapisano nekaj sto let po pripovedi o Adamovem
rebru. Zanimivo pa je, da je to praktično eno najmlajših poročil o
stvarjenju, postavljeno na prvo stran Biblije in nam na vprašanje, kdo
je bil prej, odgovorja s Salamonovo modrostjo: »Bog je ustvaril
človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in
žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27.) V tem stavku sta bila moški in ženska
ustvarjena hkrati. Oba sta podoba Boga, in mu zato podobna. Bog si
je sam »iztrgal« dve rebri iz telesa, ustvaril moškega in žensko, da ne
bi bil sam. To je predstava, ki nas poziva k razmisleku: Bog, moški in
ženska, so si podobni, želijo skupaj živeti, delati in ustvarjati. In zato
pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je bil in kdo je prvi.
Že prej sem omenila eno od izjav iz katekizma Evangeličanske
cerkve: Podlaga nauka Evangeličanske cerkve je Sveto pismo, ki je
knjiga Božjega razodetja, vir in merilo vere in življenja. Nanj so se
sklicevali reformatorji od Luthra do Trubarja in vse do danes. Srednji
vek je seveda poudarjal vse kaj drugega. Katoliški teolog Berhard
Haring (20. stoletje) je zapisal: »V nobeni religiji ali svetovnem nazoru
ženska ni tako cenjena in spoštovana kot v krščanstvu!« Da žal to ne
drži vedno, pričajo med drugim številni pohodi inkvizicije in lova na
čarovnice skozi ves temačni srednji vek, pa tudi pozneje. Seveda, danes
ne bom govorila o boleči zgodovini srednjega veka, omenjam pa ga le
za predstavo o tem, kakšno revolucijo v razumevanju ženske, družine,
partnerstva je pravzaprav predstavljala reformacija, ko je na novo
»odkrila« Sveto pismo, evangelij.
310
In Bog je gledal dneve in dneve, kako je človek dajal živalim ime-
na … A med vsemi bitji se zanj ni našla pomoč, ki bi bila Adamu
primerna in zato je bil ves ta poizkus zaman. Zato je pustil, da je
Adam trdno zaspal, vzel je eno od njegovih reber in iz enega naredil
dve oz. dva. Ustvaril je žensko in s tem zapolnil vrzel v mozaiku
svojega stvarstva. In šele sedaj je dobila zgodba o stvarjenju svoj
zaključek, mi pa morda nekoliko bolj jasno sliko, ki je vplivala na
reformacijsko trditev, da smo vsi, tako ženske kot moški, enaki pred
Bogom, enakovredni, enakopravni.
Seveda, v t. i. ultrafeministični teologiji so se pojavile tudi izjave,
da je ženska celo bolj pomembna od moškega. Toda, skozi oči refor-
matorjev sta oba enako pomembna in to pojmovanje so črpali prav
iz poročila, ki je bilo zapisano nekaj sto let po pripovedi o Adamovem
rebru. Zanimivo pa je, da je to praktično eno najmlajših poročil o
stvarjenju, postavljeno na prvo stran Biblije in nam na vprašanje, kdo
je bil prej, odgovorja s Salamonovo modrostjo: »Bog je ustvaril
človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in
žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27.) V tem stavku sta bila moški in ženska
ustvarjena hkrati. Oba sta podoba Boga, in mu zato podobna. Bog si
je sam »iztrgal« dve rebri iz telesa, ustvaril moškega in žensko, da ne
bi bil sam. To je predstava, ki nas poziva k razmisleku: Bog, moški in
ženska, so si podobni, želijo skupaj živeti, delati in ustvarjati. In zato
pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je bil in kdo je prvi.
Že prej sem omenila eno od izjav iz katekizma Evangeličanske
cerkve: Podlaga nauka Evangeličanske cerkve je Sveto pismo, ki je
knjiga Božjega razodetja, vir in merilo vere in življenja. Nanj so se
sklicevali reformatorji od Luthra do Trubarja in vse do danes. Srednji
vek je seveda poudarjal vse kaj drugega. Katoliški teolog Berhard
Haring (20. stoletje) je zapisal: »V nobeni religiji ali svetovnem nazoru
ženska ni tako cenjena in spoštovana kot v krščanstvu!« Da žal to ne
drži vedno, pričajo med drugim številni pohodi inkvizicije in lova na
čarovnice skozi ves temačni srednji vek, pa tudi pozneje. Seveda, danes
ne bom govorila o boleči zgodovini srednjega veka, omenjam pa ga le
za predstavo o tem, kakšno revolucijo v razumevanju ženske, družine,
partnerstva je pravzaprav predstavljala reformacija, ko je na novo
»odkrila« Sveto pismo, evangelij.
310
